Slovenci v Argentini - razstava

Razstava o življenju in delu Slovencev v Argentini

V nedeljo, 14. decembra 2014, je Izseljensko društvo Slovenija v svetu v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani odprlo razstavo o Življenju in delu Slovencev v Argentini, ki bo na ogled do 1. februarja 2015.
Razstavo, ki sta jo podprla Urad za Slovence po svetu in Zavod sv. Stanislava, sta zasnovala Pavlinka in Boštjan Kocmur, grafično pa jo je oblikoval Andrej Gale. Odprtje razstave sta s pesmijo popestrila baronist Lucas Somoza Osterc iz Argentine in pianistka Vlasta Doležar Rus.


Avtorja sta razstavo zasnovala na devet tematskih panojih, kjer je na vpogled 300 zgovornih fotografij s podnapisi. Fotografije sta izbrala iz obširne arhivske zbirke Izseljenskega društva Slovenija v svetu. Med darovalci sta tudi fotograf Marko Vombergar in dolgoletna članica društva Mirjam Oblak iz Argentine.
Vabimo tudi druge skupnosti po svetu, da skupaj sooblikujemo razstavo o Življenju in delu Slovencev po svetu.

Nekaj poudarkov ob razstavi:
Prvi slovenski begunci so se v Argentini naselili že leta 1947; večina pa je prispela v naslednjih dveh letih, potem ko so preživeli tri ali štiri leta v begunskih taboriščih v Italiji in Avstriji. Leta 1945 so se povojni begunci umaknili pred komunizmom v Avstrijo »za 14 dni, največ en mesec«. Potekel je čas in, ko so uvideli, da vrnitev ni mogoča, so izbrali edino alternativo – odhod na drugo celino.
Zakaj ravno najjužnejša država v Ameriki? Izseljenski duhovnik Janez Hladnik, ki je v Argentini skrbel za slovenske izseljence, je pri takratnem predsedniku Peronu dosegel dovoljenje za preselitev vseh slovenskih beguncev, brez omejitve v številu in brez posebnih pogojev.
Po nekaj letih negotovega bivanja v barakah po taboriščih so stopili na tovornjake in vlake, se vkrcali na parnike, pluli proti južni polobli in se začasno nastanili v t. i. Hotel de Inmigrantes v pristanišču v Buenos Airesu. V 14 dneh pa so si morali – brez znanja jezika – poiskati novo bivališče in službo.

Vsebina razstave:
Slovenci v Argentini so v nekaj desetletjih uspeli iz nič zgraditi »Slovenijo na tujih tleh«. Danes so nam lahko zgled, kako premagovati težave v negotovih, kriznih časih.
Ustanovili so organizacijo Društvo Slovencev, imeli so slovenske nedeljske maše, na katere so se vozili tudi po dve uri v eno smer. S pomočjo slovenskih duhovnikov in slovenskih učiteljic so otroke pripravljali na prejem zakramentov in učenje slovenskih pesmic; in to je bil začetek zelo kakovostnih slovenskih šol.
Z leti so ustanovili slovenske domove, kjer je kulturno in versko življenje Slovencev v Argentini začelo cveteti. Ta pojav nekateri imenujejo »slovenski čudež v Argentini«. S skupnim ciljem in z močno medsebojno povezanostjo so ustvarili Slovenijo v malem.
Ustanovili so skoraj profesionalno slovensko gledališče, ustanovili so pevske zbore, folklorne skupine. Ustanovili so literarni krožek Balantičeva družina in nato Slovensko kulturno akcijo, ki je združevala in spodbujevala kulturne ustvarjalce v slovenski diaspori. Ustanovili so mladinske organizacije in v njih gojili šport, petje, ples, gledališče in, seveda, trajno prijateljstvo. Vse ustanove slovenske skupnosti v Argentini delujejo na prostovoljni, a zelo visoki kakovostni ravni.
Dobrodelnost in medsebojna pomoč jim je bila vedno zelo blizu – ustanovili so Vincencijevo konferenco, Zvezo slovenskih mater in žena ter dva starostna doma.
V desetletjih se je oblikovala Slovenija v malem in z veliko ljubeznijo ter vsestranskim prizadevanjem se je slovenska skupnost ohranila do današnjega dne.
Čas možne vrnitve v domovino pa je prišel zelo pozno in Slovenci v Argentini so se že močno vživeli v novi svet, saj je ob osamosvojitvi Slovenije že rastla 3. oz. 4. generacija slovenskih izseljencev. 
Zelo pomembna je vedno bila verska komponenta. Odpad od vere je zelo pogosto pomenil tudi odpad od prizadevanja za slovensko skupnost. Slovenska skupnost v Argentini je obstala, ker se je zavestno držala slovenskega narodnega izročila in skrbela za potrebe sonarodnjakov. Dolga leta je veljal princip, da kar je slovenskega, je dobro, in kar je Božjega, je dobro, in to je Slovence držalo skupaj.
Ta pripadnost skupnemu dobremu je najbolj prišla do izraza v času osamosvajanja Slovenije, ko so Slovenci v Argentini lahko javno zagovarjali svojo skupno pripadnost slovenskemu narodu in se z vsemi svojimi močmi, spretnostmi in vezami trudili in dosegli, da je Argentina med prvimi priznala slovensko suverenost že 16. januarja 1992.
Naj bosta slovenska osamosvojitev in zavzetost povojnih izseljencev popotnica za boljši jutri vseh Slovencev.

za SVS Boštjan Kocmur

Fotografije (Foto arhiv SVS):

baritonist Lucas Somoza Osterc ob spremljavi pianistke Vlaste Doležar Rus



Boštjan Kocmur ob predstavitvi razstave


Gledalci ob odprtju razstave