Naš častni član akademik Zorko Simčič – 90-letnik!

Dragemu prijatelju, domoljubu, vzorniku, akademiku Zorku Simčiču prisrčno čestitamo ob življenjskem jubileju in se Bogu zahvaljujemo za vso ustvarjalnost in ljubezen v skupnem prizadevanju za Slovence doma in po svetu. Bog Vas živi, gospod Simčič, še na mnoga bogata leta!

 

 

 

Življenjepis na strani SAZU - Slovenska akademija znanosti in umetnosti
Odnos matične domovine do slovenskih izobražencev na tujem, 7. Tabor Slovencev po svetu, Ljubljana 2000.
Narodna zavest, uvodna misel, 8. Tabor Slovencev po svetu, Ljubljana 2001.

 



Odnos matične domovine do slovenskih izobražencev na tujem

Zorko Simčič
(VII. Tabor SVS: "Republika slovenija – mati ali mačeha izseljencem")


Zaradi omejitve časa ekspoziciji, pa tudi zaradi poznanja problematike zgolj v vrstah politične emigracije, se bodo naslednje misli sukale v dvakrat omejenem okvirju.
Kot izhodišče: do leta 1991 je Republika Slovenija bila politični emigraciji – mačeha in sicer mačeha, ki sovraži pastorke. Od osamosvojitve in od vstopa v vsaj  formalno demokracijo pa je postala nekaka mačeha, ki se je pa začela zavedati, da se ne da več biti mačeha ... To je treba priznati, čeprav je težko zakriti, da ima vsaj en del stare nomenklature tudi še danes predvsem namen politično emigracijo razvodeniti. 

I - Še do nedavnega so se odločujoči politični krogi v Sloveniji vedli do rojakov po svetu v glavnem kot mačehe. Vendar pa je celotna situacija bolj zamotana, kajti zdi se, da celo mnogi, ki imajo nevtralen ali celo pozitiven odnos do izseljencev, ne pomislijo – kot bi to storila "mati" – zakaj se emigrant pravzaprav tudi še danes tolikokrat čuti v svojem pričakovanju vsaj simpatij s strani domovine - nerazumljenega. Še več: zavrnjenega. Razlogov zakaj je tako, dobro vemo, je več.  Je pa na dlani, da je glavni razlog za če že ne sovražen odnos do politične emigracije pa vsaj za antipatijo do nje najti že v stari izkušnji. Spomnimo se le Juvenala in njegove misli o "Turba Remi ... – Rimska množica ..." Vendar ne gre samo za nekdanjo rimsko množico, vedno je bilo tako, in tako je tudi še danes, da se množica oklepa zmagovalcev, "srečnežev" "et odit damnatos" - in sovraži obsojene, ali pa vsaj ne želi imeti opravka s "premaganimi". Toda v našem primeru je treba korak dlje in si priklicati v zavest nekaj, kar so pa prav tako vedeli misleci že tisoče let pred sodobnimi psihiatri: Je namreč tako, pravi Tacit, "da je v človeški naravi, da sovražimo tiste, katerim smo naredil krivico." V tem je ves odgovor, zakaj so oblastniki v matici nosili ves čas v sebi negativen naboj do politične emigracije, zakaj celo še danes pri nekaterih naravnost neprikrito sovraštvo. Da je skozi leta propagirani neresnični pogled na našo polpreteklost prenesel antipatijo do emigracije tudi na mnoge mlajše, je razumljivo in na to je bilo tudi treba računati. če bi, samo recimo, naši osrednji izseljenski instituciji – SIM – ki jo financira predvsem država, vsaj po demokratizaciji res šlo za bonum commune Slovenije, bi spregovorila o svojem delovanju v preteklosti, kar seveda pomeni tudi: se opravičila za svoje skoraj petdesetletno ne le ignoriranje ampak tudi žaljenje političnih emigrantov. Toda skoraj pol stoletja zaničevani rojaki niso doslej slišali niti osnovnega bontonskega "pardon".
če velja doslej rečeno za splošno oznako odnosov matice do emigrantov, ti odnosi logično niso mogli biti – in tudi še danes ne morejo biti – drugačni do izobražencev. Edino metode postopanja z njimi so lahko drugačne. Sicer pa še do pred kratkim tudi ni bilo pričakovati drugačnih reakcij: če država niti svojih gospodarskih sil v tujini ne izkoristi, kako naj bi pričakovali, da bi upoštevala svoje v tujini živeče izobražence, politike, mislece?
Za intermezzo: ko bi se mi v politični emigraciji zavedali zakonitosti prej omenjenih dveh starih odkritij – množica je vedno z zmagovalci in sovraži premagane in pa da ljudje sovražijo tiste, katerim so nekoč naredili krivico – si pred leti ne bi delali tolikih iluzij, in bi nam bilo ob prehodu Slovenije v demokracijo prihranjeno marsikako razčaranje.Vsekakor pa trenutna politika do izseljencev tudi še danes ni posledica socialnih problemov (recimo: v primeru, da bi se izseljenci vračali, strah pred še večjo brezposelnostjo ipd.), ampak rezultat preproste spolitiziranosti. Šele pravna država in normalno delovanje različnih političnih strank, ki pa bi imele pred seboj res blagor dežele, ne pa osebnih ali kakršnihkoli drugih interesov, bi mogla nuditi osnovo za pravilen odnos med domovino in rojaki po svetu.

II -  Na vabilu k sodelovanju pri tem taboru, je bila zaprošena tudi moja osebna izkušnja. – Sam ob vrnitvi v domovino nisem naletel na kak hujši problem. V okolju, v katerega sem prišel, tega tudi ni bilo pričakovati. Moram celo reči, da sem bil presenečen, ker so mi toliki pomagali pri reševanju težav, sredi katerih se vračajoči skoraj nujno znajde in da so med temi bili celo ljudje, ki se z mojim večkrat javno izrečenim odklonilnim stališčem do režima in do komunistične revolucije niso strinjali. Sicer pa bi tudi bilo neinteligentno pričakovati iz vrst kulturnih ali vsaj vzgojenih ljudi nekulturen odnos do človeka, ki se vrača v domovino, ali ga celo – označiti kot tujca, kot smo prav pred kratkim bili priče. Ob takih izjavah pri najboljši volji ni več jasno, koliko gre pri teh ljudeh za pomanjkanje srčne kulture, koliko pa za čisto osnovni manco – intelekta. Niti v tujini rojeni otrok ni tujec, kajti tujstvo ali domačost se ne merita zgolj po kraju rojstva. Marsikdo v Sloveniji – in praksa žal to kaže – je otrok slovenskih staršev, rojen v domovini in vendar ima do Slovenije manj pozitiven odnos kot večina naših že v tujini rojenih otrok. Oznaka tujec se torej lahko porodi samo v posebnih političnih krogih in ob posebnih situacijah. Najbrž bo pa treba vsaj v primerih, kakršen je bil moj, pomisliti na še nekaj: besedni umetnik že po svojem bistvu ne more biti konkurent drugem pisatelju, vsak je pač svet zase, medtem ko se v političnih krogih bržkone marsikdo upravičeno boji za svoj dosedanji status ...

III - Politične razmere se bodo pri nas prej ali slej uredile in problemi se bodo torej reševali, kot se pač v pravnih državah. Bi pa kazalo že danes poskrbeti, da bi se današnji mladi, jutrišnji vladajoči, pri katerih sta čut državotvornosti pa tudi narodna zavest – žal – tolikokrat skoraj odsotna, ali vsaj razvodenela, zamislili. Izkustvo, da "človek, ki ne čuti odgovornosti do svojih (domačih), kmalu postane suženj tujih", žal namreč ni zraslo med kabinetnimi teoretiki. Poleg tega: ali nam dejstvo, da se celo veliki narodi zavedajo važnosti povezave s svojimi rojaki v tujini, res nič ne pove?
Izkušnje svetovnih organizacij, takih, ki se ukvarjajo z odhajanjem ljudi v tujino (Rafaelova družba) ali onih, ki povezujejo rojake po svetu in skrbijo za njihove čim tesnejše stike z matico – mislim na razne svetovne kongrese – bi utegnile, zlasti če se politične razmere v državi v naslednjih letih res normalizirajo, pomagati, da se tudi na tem področju pri iskanju rešitev izognemo izgubljanju časa, nekoristnemu eksperimentiranju.
.
IV - Situacija v Sloveniji se počasi, pa vendar ureja. Je pa težko pričakovati drugačno državno politiko, iskanje tesnejšega stika z izobraženci v emigraciji, kaj šele pobudo za morebitno repatrizacijo, dokler naša država ne postane res pravna država. Medtem pa žal čas teče in mi samo z žalostjo opazujemo, kakšen človeški "kapital", tako duhovni kakor gospodarski, se je izgubil že samo, odkar smo samostojni, in se tudi še vedno izgublja. Vendar kakor je problem zamotan, tako je pa rešitev pravzaprav preprosta: dovolj bi bilo, da bi predvsem mi v matici na vodstvo države postavili ljudi, ki imajo naš narod in našo državo res radi. Tudi tu bi se dalo reči: "Vse ostalo vam bo navrženo."
Odnos matice do izobražencev v tujini v prihodnje? Vse je odvisno od odnosa vladajočih do naše preteklosti. če bodo ljudje v matici še naprej gojili razne mite, če se bo še naprej zakrivala resnica o revoluciji, če se bodo še naprej širile neresnične vesti o izseljencih (za primer: še pred dnevi objavljena izjava), "kako se politična emigracija za politiko v domovini ne zanima", ne pove pa se, da so naše volitve organizirane tako, da dobivajo emigranti volilne listke kdaj šele tedne potem, ko so volitve že mimo ...) ne more priti do nobene korenite spremembe. Nekatera naša izseljencem namenjena glasila danes sicer ne poveličujejo več revolucionarjev, vendar, kakor je še pred kratkim zapisal neki naš rojak iz Kanade, tudi še zdaj "v svoje publikacije uvrščajo epohalno NOB, kolaboracijo, izdajo – o revoluciji pa ni besede." Ni torej čudno, če celo resni znanstveniki v matici, ko pišejo o slovenskem življu v tujini (citiram misli iz svojega predavanja na Študijskih dneh na Dragi) "ne morejo iz miselnosti, ki jih je skozi desetletja 'enoumja' obdajala:  s pridihom simpatije govorijo o ekonomskih emigrantih (ki naj ne bi utonili v tujem morju), kako pa včasih s komaj zakrito ali pa sploh nezakrito antipatijo, kar privoščljivostjo, o politični emigraciji (ki naj bi se čimprej izgubila)". Dokler bodo slovenski mediji še vnaprej krojili miselnost svojih privržencev, bodo odnosi v matici živečih do politične emigracije tudi še negativni. Pozitiven razvoj pa zavirajo kdaj tudi sami demokrati-kristjani, ki se pod vplivom medijev ne ukvarjajo s politiko, češ da je "umazana zadeva" in ki torej ne izrabijo možnosti, da bi na volitvah izbirali zaupanja vredne ljudi, in ki so torej  per omissionem sokrivi za stanje, kakršno je.
In odnosi izobražencev v emigraciji do matice? Še nikoli v naši zgodovini ni dobesedno na tisoče ljudi v tujini s tako skrbjo gledalo na svojo domovino. Res pa je, da bo slovenstvo – ta neprevedljivi pa vendar vsebine polni pojem – zaživelo v vsej polnosti, šele ko se bodo izobraženci v matici in v tujini spraševali bolj kot to, kaj lahko Slovenija naredi zanje, kaj lahko oni zanjo storijo. Na splošno so izobraženci po vsem svetu v tem stoletju izgubili ugled in če beremo Bendajevo Izdajo intelektualcev, predvsem pa Kochova Dvojna življenja – nam to postane tudi razumljivo. Pa vendar lahko zdaj prav oni prispevajo k narodovi večji politični zrelosti. To pa pomeni predvsem več realizma: manj politične naivnosti, manj simpatij do spet kakšnih utopij, manj pričakovanja, da bodo drugi reševali naše probleme, pa precej več civilnega poguma in kdaj tudi tveganja. Samo tako bo lahko prišlo do nove situacije, ko bodo nekdanji črni dnevi mimo – in upajmo, da so za vedno že mimo ... – samo tako prišlo do situacije, v kateri bo matica mati svojim otrokom.

 

Narodna zavest

Zorko Simčič 
(VIII. Tabor SVS - Uvodna misel)

Ortega y Gasset piše v knjigi Španija brez hrbtenice, kako je Goethe, ki ni bil zgolj pesnik, opazil, da so med fenomeni v naravi nekateri – včasih celo zelo preprosti – ki pa odkrivajo zakone narave. Nekakšni fenomeni modeli, ki pojasnijo marsikak misterij, tudi kompleksen. Goethe je te fenomene poimenoval protofenomene – prve, prvinske, osnovne pojave. Eden takih protofenomenov španske družbe – je dejal omenjeni mislec – je pogovor. O čem in predvsem, kako se ljudje pogovarjajo.
Mislim, da bi bil danes med Slovenci tak protofenomen razpravljanje o narodni zavesti in o nacionalni identiteti. Okrogle mize, študijski dnevi – zlasti še tisti v Dragi – pogovori pri Slovenskem svetovnem kongresu, na Knjižnem sejmu ali na Dnevih knjige, diskusije v krogu Nove Revije – da ne govorimo o pisanju po revijah. 
In kaj opažamo?
Da gre po eni strani za skoraj SOS-klice, kakor ob potapljajoči se ladji, kdaj drugič pa za trditve, da z našo narodno zavestjo sploh ni težav in da o njej govorijo samo katastrofisti. Še več: na eni strani je govor o vrednoti narodnosti in skoraj že strastno iskanje korenin naši identiteti, na drugi strani pa so ljudje, kdaj celo kuturniki, ki se posmehujejo – citiram – »raznim čudnim individuom, ki še vedno govorijo o potrebi neke narodne zavesti in iščejo neko slovensko identiteto.«
Vsekakor more vsak pogovor o teh vprašanjih prinesti še kakšen nov vidik in ne dvomim, da bo tudi naša okrogla miza marsikaj jasneje osvetlila.
Bo pa bržkone vedno teže govoriti o narodni zavesti, če bo vrednota narodnosti zanikovana. V prakso privedeni nihilizem, ki izničuje vsakršne vrednote, pa tudi že samo napačna perspektiva, s katere kdaj gledamo na vrednoto narodnosti, sta rodila svoje. Da pri gostilniških pogovorih ni vedno jasnih pojmov, je razumljivo, da pa se širi zmeda z najvišjih kateder (in to potem zasleduješ po medijih), ko se ne ločujejo pojmi patriotizem, nacionalizem, nacizem – je pa nekaj, ob čemer bi se kazalo zamisliti. 
Seveda pa bi bilo napačno prezreti, da pri teh nejasnostih – realnih, kdaj pa tudi umetno ustvarjenih – ne gre samo za nove internacionaliste ali za stare marksiste. Tudi mnogi na drugem bregu kolebajo. Posledica dolgoletnega poniževanja s strani oblastnikov in sedaj strah, da jih ne bi proglasili za "tradicionaliste", "nacionaliste"? Morda tudi posledica včasih celo med kristjani preveč po svoje razlaganega pojma "katholikós" /univerzalen,vesoljen/? Kot da ne bi nikoli slišali za svojega Vzornika, očeta univerzalizma, ki pa je jasno govoril o svoji strastni pripadnosti najprej svojemu rodu.

In odnos narodne zavesti do državljanske zavesti?
Eno je – bi dejal Slomšek – nevarno oboževanje naroda, države, njunih simbolov, drugo pa je negiranje teh vrednot. Sprva morda niti ne gre za zanikavanje, ampak zgolj za generaliziranje. »Švica nima svojega jezika in tudi švicarska narodna zavest ne obstaja, pa je kljub temu močna država!« – Èe je, kakor je žal upravičeno rečeno, »hudič /problem/ vedno v podrobnostih«, potem dobro vemo, kako je z našimi detajli in torej ne kaže posploševati.
Premisleka vredno je tudi dejstvo, da – recimo – minister za šolstvo predlaga, naj bi konec leta po šolah izobesili slovensko zastavo, učenci pa zapeli himno, iz kar serijsko produciranih pisem bralcev pa se da zvedeti, da to ne gre, saj »bi se učenci iz teh simbolov utegnili norčevati«. Celo v uradnem dopisu ravnateljev Osnovnih šol Slovenije ministru smo mogli brati, da »to ni dogodek, ki bi zahteval petje slovenske himne in izobešaje slovenske zastave«, in je bilo dodano, »da bi lahko na drugi strani /zato/ doživeli tudi obtožbe o zlorabi državnih simbolov«. – Bodimo realisti: tudi naši sosedje – zlasti mladi Avstrijci in mladi Italijani – niso ravno pretirani narodnjaki, ampak da bi se norčevali iz petja državne himne! Sicer pa: kakor po eni strani ne kaže stvari dramatizirati, tako je pa vendarle že čas, da se vprašamo, od kdo to, da ima toliko mladih tak odnos do države, do narodnih in državnih simbolov.
Kaj storiti za dvig narodne zavesti, ko – samo nekaj primerov – po naših cestah skoraj ne najdeš več slovenskega napisa, ko že zaman iščeš podjetje, ki bi nosilo slovensko ime, ko naši športni klubi na vsem lepem nosijo samo še tuja imena, ko prihaja – če ne bi bila stvar resna, bi rekli – že do humorja. Samo primer: na vprašanje, zakaj se je neka glasbena skupina prekrstila, in namesto po svojem mestu, začela nositi ime po nekem zasebniku (tujcu), zvemo, da je to zato »ker se človeštvo nagiblje od širših struktur /narod/ k posamičnosti, to je k nujni večji konkretnosti«, medtem ko na vprašanje, zakaj je državna institucija, ki je doslej imela kot razpoznavni znak list lipe, nesporen nacionalni simbol, tega zamenjala z nekakšnimi nevtralnimi rožicami, dobimo odgovor,  da je to tega prišlo, ker je lipa bila preveč konkretna, medtem ko – citiram – »naše rože pa so abstraktne, saj je njihova podoba neobremenjena s simboli.« Baje je tudi asociativno polje tega novega znaka širše. Ko nas zanima, v čem bi bilo širše, nam je pojasnjeno, da se v novem znaku Slovenije »združujeta germanska strogost in mediteranska razgibanost, ki se pogosto prepletavata v značaju Slovenije in njenih prebivalcev.« Še več: ob novem znaku smemo baje biti povsem prepričani, da bo tujcu že a prima vista razumljivo, da gre za Slovenijo, saj vendar »rdeča rožica pomeni gore in jezera, rumena rožica obalo in kras, bela zdravilišča, modra mesta in zelena naše podeželje...« 
Kaj ima pri tem narodna zavest? Pustimo ob strani ljudi, ki jih je slovenske narodnosti sram, toda že ljudje s skromno dozo posluha za našo preteklost ne bi grabili po tujih vzorcih. Žal tisto, da »Kar ni tuje, zaničuješ...« ni veljalo samo leta 1892 in ne samo Kranjcem ... Kaj storiti, ko – recimo tako – "odločujoči" ves čas govorijo o naši premajhni prepoznavnosti v svetu, ne pa o tem, kaj narediti, da bi se mi, mi sami čutili, da smo mi, da se ti in jaz prepoznava kot del istega naroda, čutiva ponos zaradi pripadnosti svoji državi, državi, ki ni bila artificialno spočeta na kakšnem summit ali priklicana v življenje zgolj zaradi nekih obetavnih ekonomskih kombinacij. Ob vsem tem se včasih vedemo kakor otroci. Iz dneva v dan se pritožujemo nad našo  neprepoznavnostjo, hkrati pa sami meglimo podobo. Moti nas, ker nas toliko Evropejcev, predvsem pa 90 % Američanov zamenjava z drugimi državami, predvsem s Slovaško! Toda, mar nismo sedaj celo napredovali! Še en Giro d' Italia, ali dva po etapah Umbria, Toscana, Slovenia, Venezia Giulia ... »Pa ne da se je 94-im italijanskim provincam priključila še ena!?« se šalijo znanci iz Belgije. Toda nikar se ne čudimo, če bodo jutri Švedi in Finci pa zares mislil, da smo del kakšne druge države. Še posebej, če je kdo od njih gledal televizijo, in je videl, kako je dirka vodila skozi Postumio in Opicino ... (Èe je kdo mislil, da je ta koncesija pripomogla k večji prepoznavnosti Slovenije, naj si samo pogleda potek dirke. Je filman.)

Kaj pa narodna zavest in proces globalizacije? Vsi vemo, da se procesu globalizacije ne moremo izogniti ne mi v matici ne rojaki v zamejstvu ali v tujini. Vendar ali se zavedamo, da je globalizacija lahko tudi izziv, ko bi se prav ob tem koraku v nas mogle prebuditi zadnje čase skoraj otrple energije, izziv za bolj avtentično življenje in ne le skušnjava za še večje omrtvičenje lastne zavesti, nekakšna avtoevtanazija? Ali se zavedamo, da se tako kot človek tudi narod razvija predvsem v soočanju z drugim, drugačnim?
Nekoč sta za človekovo rast veljali dve osnovni navodili Spoznavaj samega sebe! in Bodi, to kar si! Danes pa kakor da bi človeštvo hotelo prek sveta razpeti transparent: Ne bodi, kar si! Bodi karkoli! Mar res začenja prevladovati v nas, kar je pesnik napisal v eni svojih pesmi: »Premagala nas je vseenost«?  
Èe nam je do Združene Evrope, potem ne smemo pozabiti, da kakor »nihče ne more dati, česar nima«, tudi nihče ne more nič biti drugemu, nič mu do-prinesti, če  njega samega ni. Seveda: posledice hegeljanstva, poudarjanja splošne biti na račun posamičnosti in torej posameznika, desetletja trajajoča množična internacionalna gibanja, v zamejstvu in zdomstvu nagibanje v asimilacijo, ki jo zagovarjajo celo kakšni misleci iz matice pod pretvezo »dozorevanja človeštva« in podobno. Vendar ali se ne skriva za vsem v resnici predvsem želja po begu pred odgovornostjo, želja po izginotju? Milan Komar bi dejal, »strah pred svobodo«. In je torej nihilizem že dobil ... vojske sicer ne, vendar pa ... prvo bitko, ko nam je s propagacijo kulture smrti rezal žile? - Želja »izgubiti se v anonimni množici« se dostikrat kamuflira za »neustavljivo evolucijo človeštva«. Ko bodo narodi izginili, bodo izginili tudi vzroki za vojne in bo torej naposled zavladal večni mir. Kakor da bi Kitajci od časa do časa pospravili nekaj tisoč svojih rojakov zato, ker bi ti hoteli biti Japonci ...
Je ta naš pogled preveč črn? Posledica razmišljanja ljudi, ki so predolgo živeli v tujini? Èas bo pokazal resnico. Kdo ve, če ne celo prej, kakor si mislimo ...
Strah pred globalizacijo je normalen in bi bil v našem primeru normalen, tudi ko bi narodna zavest ne bila v zadnjih desetletjih spodjedena, vendar tukaj je mesto za skrb, ne pa za črnogledje. Ni nujno, da bo globalni – globalizirani – svet, kakor pravijo, krut; gotovo pa bo hladen, realističen, in v tem svetu nam mora biti jasno predvsem eno: zavej se sam sebe. In se potem kot tak tudi vedi. »Èe se vlačiš po tleh kakor črv, se ne razburjaj, če te pohodijo«. Ali imamo res manj osnov za narodno zavest pa tudi za ponos, kot jih imajo drugi narodi?
Morda bi od časa do časa le kazalo pomisliti spet na Grke, na Jude. Eden čudežev zgodovine, brez dvoma pa največji čudež evropske zgodovine, je bil ta – citiram enega helenistov, s katerim pa se zgodovinarji strinjajo – da »je grški primer edinstven primer, ko je nek narod ustvaril popoln prepad med seboj in drugimi ljudstvi, s katerimi se ni pomešal. Ti drugi so bili Judje.« In dodaja: »Tu sta dve rasi, ki živita blizu, a ne vplivata druga na drugo. Vendar pa pozneje, čeprav se ne pomešata med seboj, grška miselnost vpliva na judovsko tako, da je združitev najbolj značilnega, kar sta obe kulturi imeli – verski čut Hebrejcev in pa razum ter humanizem Grkov – ustvarila osnovo vsej kasnejši evropski kulturi: krščanstvo.«
Tu in zdaj ne gre za krščanstvo. V igri je usoda celotnega sveta. Seveda: Slovenci nismo Grki in ne Judi (čeprav tudi njih v tistih časih ni bilo niti milijon...) pa vendar nam je ta grško-judovska zgodba lahko lekcija: samo združitev eksistenc, ne pa eliminacija enih na račun drugih, more spočeti kaj novega, zdravega. Res da so danes časi drugačni, da takrat o narodni zavesti, kakor jo danes pojmujemo, ni bilo govora
in vendar... Pa da se vrnemo k sebi: Slovenci se zaradi nekakšne posebne geografske in morda trenutno tudi sociološko-politične posebnosti seveda ne smemo predstavljati v kdo ve kakšni vlogi pri procesu globalizacije v Evropi – vendar če mislimo, da imajo v kolesju svetovja vlogo samo kolesa velikanke, vemo zelo malo. Malo o zgodovini človeštva, malo tudi o... kdaj komaj vidnih čipih zgodovine.