G. Jožetu Kastelicu v slovo

V nedeljo, 18. septembra nas je v 91. letu starosti zapustil uspešni kanadski podjetnik, dragi prijatelj in dobrotnik g. Jože Kastelic.

Rojen kot prvi otrok v številčni kmečki družini na Dolenjskem, se je dobro zavedal, kaj pomeni ljubezen do Boga, naroda in trdo delo. Kot vaški stražar in domobranec Rupnikovega udarnega bataljona je preživeli največje vihre tistega časa. Umaknil se je, kot mnogi na Koroško in nato se večkrat vračal v domovino. 

Zavedal se je, da mu je bilo življenje večkrat podarjeno in se je vedno zahvaljevali Bogu za ta dar in se zavzemal za malega človeka. Svoje bogastvo in znanje je vsa leta delil s slovenskimi rojaki.

Ob spremembah v Sloveniji je podpiral slovenski preporod in veljal za velikega dobrotnika in mecena vseh Slovencev zlasti v Kanadi, Argentini in v rodni domovini.

V imenu izseljenskega društva Slovenija v svetu in slovenskih izseljencev mu izrekamo naše spoštovanje in prosimo dobrega Boga za večni mir in plačilo.

O g. Jožetu Kastelicu je takole zapisal Jože Poličar:

Jože Kastelic je bil rojen 19. marca 1920 kot najstarejši kmečki otrok v družini 11 otrok v vasi Žvirče pri Hinjah na Dolenjskem (Suha Krajina).

Med vojno in takoj po njenem koncu leta 1945 je doživel marsikaj hudega, preživel je mnoge nevarnosti, a njegova izredna prirojena bistrost mu je prenekaterikrat rešila življenje. Preživel je boje na Turjaku, bil ujet in zvezan odpeljan v Kočevje in dalje v gozdove Roga, kjer bi ga prav lahko ubili pa je uspel pobegniti. Zatem se je pridružil domobrancem in bil vključen v Rupnikov udarni bataljon. S to enoto je prehodil širne notranjske in dolenjske gozdove, ostal živ in se skupaj z drugimi soborci umaknil na Koroško. V Vetrinju je v zadnjem hipu skočil s tovornjaka, ki bi ga odpeljal v naročje partizanov. Vojaško obleko je prebarval z orehovim lubjem v civilne barve in se pomešal med civiliste. Njegovi trije bratje pa so bili odpeljani pred njim in kot za toliko drugimi ni bilo več sledu.

Lahko bi se povsem prikril, a je ponovno tvegal življenje: kar nekajkrat je z nekaj somišljeniki ilegalno odšel nazaj v Slovenijo in se vsakokrat srečno vrnil. Pa ni šlo za kake vojaške akcije, reševali so nasprotnike komunizma in jih skrivaj pripeljali v Avstrijo. »Bili smo mladi in strahu nismo poznali«, je pozneje komentiral te več kot nevarne poti.

Sledila so leta begunstva v Avstriji, leta 1948 pa je prispel v Kanado z enim dolarjem v žepu.
Začela se je nova pot v svobodnem svetu, ki je bil takrat še svet neomejenih možnosti. Po enem letu obveznega dela na neki kmetiji se je Jože znašel v velemestnem Torontu in kot je sam večkrat povedal »povsem slučajno« zgradil prvo hišo, jo z dobičkom prodal in začel z drugo in tretjo… Kmalu je zrasel v mogočno podjetje s čedalje večjim ugledom, za vsem tem pa je stalo trdo delo, izjemna inteligenca in posluh za ljudi.

Kako bi lahko označili tega nenavadnega Žvirčana, ki je doma končal le podeželsko osnovno šolo, a je v daljnem velemestnem Torontu dajal vtis svetovljana in uglajenega gospoda? Morda zadostujeta dve besedi: bistrost in skromnost. Jože je kljub velikim milijonom, ki jih je obračal v bankah in delnicah ostal osebno skromen. Še več, morda ni Slovenca, ki bi ga odlikovala tolika darežljivost in srčna dobrota.

V Kanadi je domala vsa dejavnost izseljenske skupnosti povezana z njegovim mecenstvom in sodelovanjem. Naštevati vse kar je naredil tam je nemogoče, saj bi zagotovo izpustili kaj pomembnega. Enako velja za njegovo dobrodelnost v Sloveniji. Seznam dobrih del je predolg, sega od obnove in gradenj cerkva v domačih Žvirčah, Hinjah, do vrat ljubljanske stolnice, prenovi Zavoda Sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani do neuspelega projekta s časopisom Slovenec in zagotovo toliko drugih, da bi jih tudi njegov izjemen spomin ne mogel po vrsti našteti. Pa jih tudi ne bi želel, saj se je zdelo, da na zasluge kar pozablja.

Prejel je celo vrsto cerkvenih in državnih odlikovanj, a ga niso preveč ganila. Ostal je preprost in veder človek, ki ga je poznalo pol Slovenije in verjetno večina kanadskih Slovencev. Zadnja leta ga je zelo razžalostila smrt njegove žene Tončke, ki mu je vsa leta stala ob strani v zasebnem in tudi poslovnem življenju.

Leta 2003 ga je papež Janez Pavel II odlikoval z viteškim naslovom. Prejel je visoko papeško odlikovanje red Sv. Gregorija Velikega za zasluge za pomoč Cerkvi in za izredno zgledno življenje. Odlikovanje mu je izročil tedanji ljubljanski nadškof dr. France Rode, ki je v nagovoru poudaril njegovo velikodušnost in njegov odnos do zemeljskih dobrin. Spomnil je na besede Sv. Pavla: »Večja sreča je dajati kot prejemati« (Apd 20,35).

Jože je ostal do zadnjega dne nespremenjen, vesel, optimističen in poln načrtov. Še dva tedna pred smrtjo je govoril o naslednjem obisku Slovenije. Domov se je vračal večkrat na leto, še posebej in dosledno pa se je spominjal svojih nesrečnih ubitih bratov na teharskih in roških slovesnostih, ki ji ni nikoli zamudil.
S tega sveta je bil poklican 18. septembra 2012 in prepričani smo, da je v nebeških višavah zaslišal pohvalo »Bolje je dajati kot prejemati«.