Objavljamo pogovor z Jožetom Možino, avtorjem dokumentarnega filma o misijonarju Pedru Opeki.

Kako se je rodila želja, da bi posneli film o Pedru Opeki?

Misijonsko delovanje Slovencev sem ob obiskih Afrike podrobneje spoznaval že dobro desetletje. Delo slovenskih sester, duhovnikov in tudi laikov v misijonih zelo spoštujem.Vedno znova sem bil ganjen, kako zelo in v kakšnih okoliščinah se borijo za dostojanstvo in napredek revnih ljudi. Vedel sem, da je Pedro Opeka najbolj prepoznaven misijonar slovenskega rodu. Pred leti sem ga tudi osebno spoznal, ko sem z njim posnel intervju za revijo Ampak in Televizijo Slovenija, name je naredil močan vtis. No, potem je dalj časa tlela želja, da bi ga predstavili širši slovenski javnosti, saj gre za osebo, ki ima kaj povedati in pokazati – posebej v teh časih so taki ljudje bolj redki. Vseskozi, tudi danes, ko je film naposled končan, čutim veliko spoštovanje na eni strani in na drugi odgovornost do osebe, ki je glavni lik v filmu. Gotovo je javna televizija tista ustanova, ki je prva poklicana, da tako karizmatično, svetovno znano osebnost, ki je povrh vsega še Slovenec, celovito predstavi javnosti.

Kako je Pedro Opeka sprejel idejo o dokumentarnem filmu?
Naklonjeno, sprva tudi z neko skrbjo, saj ima ob preobilici dela medijske pozornosti vrh glave. Zaveda pa se tudi, da so prav mediji tisto sredstvo, ki vedenje o tegobah, revščini tretjega sveta prenesejo v domove tistih, ki potem pomagajo. Slovenska ekipa se je z njim zelo dobro ujela in to izžareva tudi film.

Kako ste vi osebno doživljali Pedrovo delo?
Ne vidim se kot človek, ki bi bil prehitro nad čim navdušen, prej nasprotno. Nad delom Pedra Opeke pa sem bil prevzet, podobno kot pri drugih misijonarjih in na primer pri sestrah usmiljenkah. Ko vidiš Peda Opeko v akciji, v polnosti njegove karizme in ko vidiš, kaj vse je zgrajeno v materialnem smislu, pa že lahko govorimo o čudežu. Prej na tisoče revežev, že povsem razčlovečenih, potem pa na tisoče lepih hiš, vsa infrastruktura, šole, igrišča. To so osupljivi rezultati gibanja Akamasoa, ki ga vodi Pedro. Potrebno je tudi izpostaviti, da se je Opeka lotil dela z ljudmi z dna: posvetil se je tistim, ki so že izgubili čut za svoje dostojanstvo, ki so bili ljudje samo še na zunaj, živeli pa niso več kot ljudje, temveč kot podivjana združba na smetišču prestolnice, kjer so bivali skupaj s prašiči in psi. Ko je Pedro prišel na smetišče, ni bilo tako preprosto – ljudje niso komaj čakali, da jim pomaga. V filmu povemo, da se je moral celo tepsti, da si je izboril mesto med njimi, zaradi razmer je vladalo med njimi tudi popolno nezaupanje. In tu vidim njegov neverjeten uspeh: iz najrevnejših od najrevnejših je ustvaril novo kulturo Dobrih prijateljev, kar v prevodu pomeni ime njegovega gibanja Akamasoa. Pedro opozarja, da ne bi bilo smiselno idealizirati tega gibanja, a vendarle gre za odličen model, ki dosega nadpovprečne rezultate na vseh področjih. Njihove šole, v katere zdaj hodijo otroci s smetišča, so najboljše na Madagaskarju. Pedro Opeka bi si gotovo zaslužil Nobelovo nagrado, a to je že druga zgodba. Zanj je največja nagrada to, da ga revni domačini sprejemajo kot svojega, ne več kot belca.

Koga želite s filmom nagovoriti?
Film je namenjen najširšemu krogu gledalcev. Mislim, da bodo tisti, ki se vsaj malo zanimajo za svet okoli nas, ki so v srcu vsaj malo iskalci resnice, z veseljem pogledali ta film in ga tudi razumeli, ker Pedro spregovori na zelo razumljiv način, za vsem, kar pove, pa stojijo tudi dejanja. Njegova govorica je sodobna in zadeva tisto, s čimer imamo težave v današnjem svetu – pa naj govori o duhovnih vprašanjih, zaspani Cerkvi ali pa o čisto vsakdanjih stvareh: o odnosu do zemlje, gozda, do sočloveka, do materialnega, kapitala, mednarodnih organizacij, svetovne­ politike. Razmišlja na zelo svojski in zelo zelo svež način. Izpostavlja vrednote poštenja in solidarnosti, ki so zelo ogrožene tudi v Sloveniji, zato bo ogled filma tudi močna spodbuda za vse dobromisleče.

Pedro globoko dojema svet in kot prerok govori o rešitvah. Kje črpa to modrost?
Pedro pravi, da ti lahko vsak človek pove kaj zanimivega. Zna in hoče se približati običajnemu človeku, revežu. Resnično se zanima in pomaga. Poleg tega da ima čut za to, pa je zelo delaven na vseh področjih. Veliko tudi bere, spremlja sodobno teologijo, filozofijo, politiko. V soboto popoldne, ko se priprav­lja na nedeljsko mašo, si na mizo prinese po tri, štiri knjige. Njegov uspeh je plod trdega dela. Gledati nanj v smislu, da on pač ima dar in da je njemu zato pač laže izpeljati vse te projekte, je popolnoma zgrešeno. Za vsem stoji trden sklep, da bo posnemal Jezusa in se ravnal po evangeliju.

Je pač človek, ki celostno živi to, kar je, se ne spreneveda. To svetuje tudi vsakemu od nas. Iz majhne hišne kapele prenaša svojo duhovno moč v cerkev, kjer je deset tisoč ljudi, čez nekaj ur popoldne brca žogo s fanti na igrišču. Pri dvainšestdesetih letih je tudi v odlični fizični kondiciji in zabija gole v velikem slogu. To je on!

Kako so domačini sprejeli vas in snemalce?
Z navdušenjem, veseljem, radovednostjo, a brez vsake vsiljivosti ali prosjačenja, kar sem sicer v Afriki pogosto doživel. Naša ekipa je bila sestavljena iz glavnega snemalca Jožeta Jagriča, s katerim smo že veliko snemali po Afriki, duhovnika Staneta Kerina, ki je bil glavni organizator na terenu, najeli pa smo še nekaj domačinov, ki so nam pomagali.

Ali je Madagaskar drugačen, če ga gledaš skozi kamero?
Madagaskar je zelo revna, vendar čudovita dežela. Ker smo potovali po celem otoku (reportaža s tega potovanja še čaka na izvedbo), smo ga z ekipo tudi zelo od blizu spoznali. Tudi v največjih samotah je občutek varnosti trden, ljudje so naklonjeni, drugače je seveda v prestolnici ali v redkih turističnih krajih – tam je veliko bolj nevarno. Kamera pripomore, da vidiš več in prideš dlje, na primer do malgaškega predsednika.

Pa tudi v intimni svet Pedrove osebne kapele.
Res, preprosto smo s kamero sledili Pedru. Sčasoma se je med nami razvilo veliko zaupanje in prijateljstvo, zato je bilo to mogoče. Ko je po enem od pogovorov Pedro šel v svojo osebno kapelo, mu je kamera povsem spontano sledila tudi tja. Tam smo opazili tudi podobo njegove družine, še zlasti njegovih staršev, zato ob teh posnetkih v filmu razvijem zgodbo Pedrovega očeta: rešenca iz povojnega komunističnega morišča v rudniških rovih pri Hrastniku. Alojz Opeka, Pedrov oče, se je čudežno rešil in tudi o tem pripoveduje film.

Kako se pri Pedru prepletata molitev in delo?
Pri njem ne opaziš nobenega pobožnjakarstva in nobene maziljene govorice, ki je pogosto navzoča v našem krščanstvu. Govori in dela sproščeno in preudarno. Ni pozunanjen kristjan, ampak kristjan po vsebini. O veri ne govori, ampak jo živi, zato je tudi tako učinkovit. Kot rečeno, je njegovo izhodišče ravnati tako, kot je oziroma tako kot bi Jezus. Glavna opora so mu evangeliji, to je popolnoma dovolj, tam najde odgovore na dvome in vprašanja, ki se porajajo v življenju.

Potem tudi film zrcali evangelij?
Seveda, ker govori zgodbo o človeku, tukaj in zdaj, ki dela dobro, veliko dobrega! Pedro, ne film sam po sebi, je tisti, ki zrcali evangelij. To bodo gledalci začutili. Pedro je sicer močan v govorici, a za njo stojijo njegova dejanja, to moram znova poudariti. Saj vemo: »Po njih delih jih boste spoznali …« On je duhovnik vedno, ne le ko pred deset tisoč ljudmi daruje mašo, ki traja skoraj tri ure. Je pa res, da se ob tej maši, v filmu je to dobro pokazano, postavijo vrednote Akamasoe na skupni imenovalec bratstva. Ves ta obred poteka v vzdušju, ki bi si ga lahko v Evropi samo želeli.

Kako Pedro Opeka pristopa k ubogim? Kako jim pomaga spet odkriti njihovo dostojanstvo?
Pri njem se res vidi, da ima rad ljudi. To je danes zelo redko, saj smo, sploh v razvitem svetu, veliki individualisti. Rad ima otroke, ne prenese ponižanih otrok, to ga povsem pretrese. V filmu se tudi vidi, kako pristopajo k njemu obupani starejši, pogosto je zanje edina opora v stiski. Pedro ljudi objame, z njimi vzpostavi bratski odnos. To je vidno na vsakem koraku. Dviguje jim samozavest in samostoštovanje s tem, ko najrevnejšim omogoči, da se njihovi otroci šolajo, staršem pomaga do delovnih mest in dostojnih stanovanj. Delo je za človeka zelo pomembno, saj ti potrdi, da si nekaj vreden, da nekaj znaš, da lahko sam vzdržuješ svojo družino, ne da bi brskal po smeteh. Pedro Opeka s svojimi 412 sodelavci družinam pomaga, da pridejo do lastnih hiš s pomočjo iz tujine in z lastnimi prispevki. Pa ne samo družinam, tudi materam samohranilkam, kot vidimo v filmu. Pedro se otroško razveseli rešenih otrok, novih hiš. Otroško razveseli! Enako kot tisti, ki se je v to hišo pravkar vselil. Kot boste videli v filmu, so te hiše zidane, so lepe na zunaj in znotraj. Marsikdo mu je očital, da bi bile za te reveže, ki prej niso imeli ničesar, dovolj barake. Ne, pravi Pedro, mora biti narejeno dobro. V tem je poseben, res pristen in edinstven. Mislim, da to črpa tudi iz zgodbe svoje družine, ki je bila begunska in je začela svoje življenje v Argentini v veliki skromnosti in pomanjkanju.

Pedro v filmu pove, da so ga reveži naučili biti srečen. Kaj pa je vas naučil Pedro Opeka?
(smeh) To pa je težko vprašanje! Ko sem prišel v Akamasoo, so mi zelo »zrasla ušesa«. Upam in vem, da je marsikaj od tega, kar sem doživel, prišlo tudi v srce. Pedrov zgled je tako močan, da odpira vprašanja, kaj lahko za druge naredim še sam. Po drugi strani pa Pedro, ko se peljemo z njim na letalu na Madagaskar, reče: »Ne se delat', bodi to, kar si. Naredi tisto, kar lahko.« Najslabše je reči, da je vse skupaj brezupno, da so problemi tako veliki, da je ves trud zaman. Ni, vsak rešen otrok ima neskončno vrednost.