|
 Slikar ANDREJ MAKEK od četrtka 1. oktobra 2009 razstavlja v Meršolovem atriju Zavoda sv. Stanislava.
Zbirko akvarel je predstavila umetn. zgod. Verena Koršič Zorn, glasbeno noto pa so dodali člani Slovenskega okteta.
Razstava je na ogled vse dni do 28. oktobra. Lepo vabljeni k ogledu slik.
Fotogalerija | Predstavitev | Življenje
Spoštovani, cenjeni obiskovalci in ljubitelji umetnosti,
vsakič, ko se nam predstavi slovenski umetnik iz tujine, se dejansko zmanjšujejo razdalje, ki nas fizično ločujejo in se nam bolj jasno zarisuje enotni slovenski kulturni prostor. Vsakega takega dogodka se moramo iskreno veseliti, obenem pa si prizadevati, da bi v kateri od naših uradnih umetnostnih ustanov vendarle prišlo do izčrpne predstavitve likovne ustvarjalnosti slovenskih umetnikov zunaj domovine in da bi pri kaki tukajšnji založbi izšel prepotreben kritični pregled tega bogatega, v Sloveniji zelo malo poznanega deleža, ki sodi v skupno slovensko likovno zakladnico.
Nocoj z veseljem pozdravljamo v naši sredi umetnika Andreja Makeka iz Buenos Airesa, sicer pa bližnjega soseda, rojenega pri Devici Mariji v Polju. V takem obsegu se prvič predstavlja v Sloveniji. Na nocojšnji razstavi si boste namreč lahko ogledali kar 22 njegovih akvarelov, ki zajemajo obdobje med letoma 1993 in 2009.
Življenjska pot Andreja Makeka je v marsičem podobna poti številnih Slovencev, ki so morali po drugi svetovni vojni zapustiti domovino. Njegovo odraščanje ni bilo brezskrbno, zaznamovala ga je vojna vihra, izkušnja taborišč, grenka pot v izseljenstvo z novimi, vse prej kot lahkimi izzivi. Mogoče pa je prav umetnostna težnja tista stalnica, ki ga je od začetka spremljala in mu v marsičem ponujala in dopolnjevala življenjski smisel, saj so ga vsakdanje življenjske potrebe silile v drugačno poklicno smer. Vendar je Andrej Makek kljub začetnemu zahtevnemu prilagajanju in vključevanju v novo bivanjsko okolje imel to srečo, da je po prihodu v Argentino lahko s popotnico, ki jo je prejel že v avstrijskem taborišču na begunski gimnaziji pri profesorju Jerini, svoj slikarski talent vztrajno nadgrajeval v leta 1955 v Buenos Airesu ustanovljeni slovenski slikarski šoli, v kateri so svoje umetniške sposobnosti širokosrčno posredovali npr. Bara Remec in nekateri drugi tamkajšnji že uveljavljeni slovenski umetniki starejše generacije. Zato lahko Andreja Makeka uvrščamo v tisto skupino umetnikov, v kateri je še močno prisotna slovenska umetnostna tradicija, ki so jo nekateri starejši umetniki s seboj prinesli od doma in je v njihovih delih živela še lep čas. Tudi v opusu Andreja Makeka so opazni realistični prijemi, obogateni s pridihi impresionistične in ekspresionistične umetnosti, poudarjenega kolorizma in linij. Najbogatejši navdih umetnik najde v naravi, čeprav so v njegovem tematskem razponu prisotni tudi portreti, tihožitja, religiozni motivi in še kaj. Makek je vzporedno s poklicnim delom svoje slikarstvo razvijal v več smeri in preizkusil celo vrsto slikarskih tehnik od olja do akvarela, od grafike do risbe. Svoj umetniški talent pa razdaja tudi v slovenskih kulturnih organizacijah v svojem argentinskem okolju: za dramske skupine izdeluje scensko opremo, oblikuje gledališke liste in različne prireditvene programe, s svojimi likovnimi zamislimi bogati podobo knjižnih izdaj, s svojimi razstavami pa razveseljuje ljubitelje umetnosti.
Za nocojšnjo razstavo je iz svoje bogate zbirke akvarelov, s katerimi se je v Argentini predstavil že leta 1962, odbral motivno zaokroženo celoto, ki nam predstavlja čarno pokrajino ob vznožju Andov v okolici mesta Bariloche, kjer tudi živi slovenska skupnost, za mnoge Slovence iz drugih krajev Argentine pa ta pokrajina pomeni priljubljen kraj oddiha. S temi deli avtor nadaljuje že od klasicizma trajajočo tradicijo slovenskega krajinarskega slikarstva, še posebej akvarelnega, ki se je v zadnjih nekaj desetletjih povzpelo do pomembnih dosežkov. Akvarel je čisto posebna zvrst slikanja, ki zahteva gotovo roko, jasno zamisel in koncentracijo, zaradi nezahtevnih pripomočkov pa dopušča bolj kot druge tehnike slikanje v naravi. To pa pomeni tudi hiter, neposreden zapis vtisa, emocije ali posebnega razpoloženja, ki se v umetniku porodi ali umetnik zanj dobi zunanji vzgib. Razstavljene akvarele povezuje več posebnosti: v vseh se odraža neizmerno občudovanje naravnih znamenitosti, radovedno iskanje posebnih perspektiv, spremenljivosti svetlobnih učinkov, izrezov v različnih vremenskih okoliščinah in še bi lahko naštevali. Med vsemi temi zunanjimi povezovalnimi elementi pa je še nekaj drugega, globljega. Skoraj vsaka slika ima svojo življenjsko zgodbo, svojo raison d'etre, v sebi skriva še neko notranjo čustveno povezanost z avtorju priljubljenimi osebami ali s posebnimi dogodki, ki so umetnika prijetno presenetili ali tragično pretresli. Naj omenimo le Cerro Tronador s tremi vrhovi, ki avtorja gotovo spominsko navezuje na domači Triglav, obenem pa ga spominja na grob mladih slovenskih planincev, ki so v njegovih mrzlih nedrjih našli svoje poslednje bivališče. Podobno tragičnost skriva tudi akvarel Cerro Lopez: ob vznožju te mogočne gore se razteza božja njiva, planinsko pokopališče, kjer počivajo tudi nekateri slovenski planinci, ki so jih nevarni skalni previsi iztrgali iz družinskega objema. Poleg gorskih verig in ostrih vrhov so pogosten motiv neizmerna jezera in rečni tokovi; gledalčevo oko prodira daleč v prostrano pokrajino, ki jo slikar včasih zameji s skalnimi grebeni v daljavi ali v ospredju uokviri med mogočna drevesa. Včasih nam z nizanjem gorskih verig globoko v notranjost slike in z uporabo barvne perspektive pričara zgovorno vzdušje tišine in veličastnost neokrnjene narave. Zeleni, modri, vijolični in rožnati odtenki gledalcu približajo spreminjajočo se bogato paleto barv, ki v slehernem trenutku dneva različno obarvajo za evropskega človeka nepojmljiva prostranstva. Ponekod slikar trdno zariše obrise izbranega motiva, ponekod pa dopušča mehko prelivanje barv in dovoljuje belini papirja, da tu pa tam progasto osvetljuje slikarsko površino. Človek nikjer ne moti te prvinskosti narave, le ponekod začutimo njegovo prisotnost, ki se kaže v oblikovanju pokrajine in v poseganju vanjo z redko posejanimi lesenimi bivališči. Tudi živalski svet je skoraj popolnoma odsoten, le včasih se pojavijo ptice, ki že od pradavnine vsebujejo tudi simboličen pomen prihajanja in odhajanja, hrepenenja, prostosti in neizmernega poleta duha … Mogoče se prav v tem podzavestno izraža avtorjeva usoda, razpeta med dvema svetovoma, med prihodi in odhodi, med srečanji in poslavljanji. Akvarelna tehnika je sama po sebi krhka, izražanje v njej ne prenese grobosti, zato jo primerno dojema le tankočuten umetnik, ki lahko z njo izrazi vse odtenke notranjih doživljanj, razpoloženj in občutkov. Andrej Makek se tega povsem zaveda in zdi se, da s tem želi prikazati vso krhkost človekovega utripa, narave in ravnotežja v njej, čeprav se nam v marsičem zdi nepremagljiva. Izjemo med pokrajinskimi izrezi predstavljata sliki Božič, v za nas nenavadnem poletnem vzdušju, in cvetlično tihožitje Amankaj, s katerim se slikar navezuje na staro indijansko ljudsko izročilo o nastanku tega čudovito žarečega cvetja.
Umetniku Andreju Makeku se iskreno zahvaljujemo za njegov umetniški obisk pri nas in mu želimo še veliko uspehov in ustvarjalnega poleta.
umetn.zgod. Verena Koršič Zorn
Meršolov atrij Zavoda sv. Stanislava
Četrtek, 1. oktobra 2009
ANDREJ MAKEK, se je rodil v okolici Ljubljane, v Devici Mariji v Polju, 28. novembra 1933. Z družino je odšel iz Slovenije maja 1945 in živel na Koroškem v Avstriji do leta 1949, ko se je vsa družina preselila v Argentino. Že v begunski gimnaziji v Peggezu se je pri slikarju Jerini učilrazlične tehnike slikarstva. Ko je Slovenska kulturna akcija ustanovila slikarsko šolo v Buenos Airesu, leta 1955, jo je redno obiskoval in po enem letu razstavil svoja dela na skupinski razstavi.
Že ob tej prvi razstavi piše o Makeku njegov profesor in umetnostni zgodovinar Marjan Marolt, da je izrazit slikovitež zaradi bogastva barv, toda poudarja konture, je vesten risar in pozna močne kontraste.
Slikal je predvsem z oljem. Leta 1962 pa je razstavil akvarele. Marolt piše, da so vsi akvareli z barvami poglobljeni, nekateri tudi s perspektivnimi črtami (pot, obrežje), tako da je ustvarjen nek neskončen prostor. Leta 1964 je Makek presenetil s svojimi monotipijami in Marolt pravi: »Ta doslej v glavnem naturalistični mojster, si je tokrat dovolil skok v brezpredmetnost.« Omenja 'ombú' in 'sončni zahod'. »Če sta ta dva lista le v barvah abstraktna, v mislih sta še vedno predmetna. Pokazal je na tej razstavi nekaj novega. Niso to kakšne stilne novosti, ampak posebni barvni poudarki.«
Je že ilustriral več knjig in mnogo programov. Sodeloval je pri več kot 40 skupinskih in samostojnih razstavah. Razstavljal je v mestu Buenos Aires, v predmestjih Buenos Airesa, v Barilochah in v Sloveniji. Že več let sodeluje pri S.A.P.I (Sociedad de Artistas Plásticos Independientes – Društvo samostojnih likovnih umetnikov) v Palomarju in je bil tudi njen podpredsednik.
Njegova dela, kjer prevladujejo pokrajinski motivi, štejejo več kot 180 slik.
|
