SVS Izseljensko društvo Slovenija v svetu Predstavitev Vračajoči Program SVS Kultura Novosti SVS Tabori Slovencev po svetu Duhovnost Knjiga gostov Povezave
Duhovnost

 

Nagovor nadškofa Urana za veliko noč

Pozdrav vsem v ljubljanski stolnici in pri radijskih sprejemnikih!

Po starodavnem običaju danes po slovenskih župnijah obhajamo vstajenjske procesije, ki želijo tudi na zunaj izraziti naše veselje ob zmagi življenja nad smrtjo. Tudi narava se prebuja, kristjani pa slavimo največji praznik Kristusovega vstajenja. Glavni namen praznovanja je notranje doživetje, da je veliki petek potreben za doživetje velike noči. To je aktualno tudi danes.

Pretekli teden sem dobil pismo, ki opisuje križev pot in osebno vstajenje mladega fanta iz omame smrti v vstajenje. Takole piše:

Spoštovani g. nadškof

Ko razmišljam, kako najbolje opisati, kaj zame pomeni vstajenje in kako ga doživljam, se mi je v tem postnem času ob molitvi križevega pota porodila zanimiva misel: vse skupaj postaviti v današnji čas in v moje življenje.

Pot z mojim križem včeraj in danes

Prva postaja: obsojen na stranpot

Vse se je začelo že zelo zgodaj v moji mladosti, ko sem zaradi pomanjkanja dialoga v moji družini in nerazumevanja nekaterih vprašanj, ki sem jih nosil v sebi, začel iskati odgovore pri vrstnikih, ki so imeli iste težave in sem z njimi, ne da bi se zavedal nevarnosti, začel delati stvari, ki so nekako prikrile strah in negotovost, ki sem jo občutil znotraj sebe.

Druga postaja: sprejemam nase križ

Križ, ki sem ga sprejel nase že kot zelo mlad, je bil zame pretežak, da bi ga nosil sam. Tako me njegova teža, ki mi je povzročala rane iz otroštva: strah in negotovost, pritiskala k tlom vse močneje.

Tretja postaja: prvi padec

Težava je bila vse večja in v samostojnih poizkusih reševanja in dokazovanja samemu sebi, da zmorem premagati to, kar doživljam sam, sem doživljal tudi prve padce in sicer v dokazovanju sebi in drugim, da problem strahu in negotovosti ne obstajata. Z družbo sebi enako mislečih sem zabredel v prvi kriminal, cigarete in nasploh v vse, kar sem verjel, da me bo v očeh drugih naredilo boljšega in močnejšega.

Četrta postaja: mama poskuša pomagati

Ob vseh problemih, ki sem jih imel, je tudi mama občutila, da je nekaj narobe in mi je poskušala pomagati, vendar pa je v poskusu naredila veliko napako, ker mi je v želji dati ljubezen, nudila preveč in tako sem to izkoristil v napačne namene.

Peta postaja: poskus pomoči ostalih

Problem je postajal vse večji in tako je tudi okolica želela pomagati, vendar je bilo zlo že pregloboko vsidrano, tako da je bil tudi ta poizkus neuspešen.

Šesta postaja: pomoč prvikrat sprejeta

Vsa ta teža me je pripeljala do odvisnosti od trdih drog, ki me je prisilila sprejeti pomoč medicine, vendar pa tudi ta ni bila uspešna, saj zdravi samo fizične bolečine, medtem ko duševne ostajajo.

Sedma postaja: drugi padec

Z leti življenja v peklu laži, droge in kriminala, je križ postajal vse težji in brez prave pomoči ga ni bilo mogoče nositi, saj je bilo breme pretežko in tako sem v begu vsega zabredel še globlje v drogo.

Osma postaja: še zadnjič skušam tolažiti svojo okolico

Zaradi strahu priznati svoje probleme, sem ljudi okoli sebe še zadnjič poskušal prepričati, da problem ne obstaja, in da je vse v najlepšem redu. Znotraj sebe pa sem že čutil, da bremena ne zmorem več nositi.

Deveta postaja: tretji padec

Padel sem resnično na dno, kjer težav ni bilo mogoče prikriti in tako mi ni bilo več mar za nikogar, niti za samega sebe, kar se je odrazilo v tem, da sem vzel prevelik odmerek mamil in pristal v bolnišnici.

Deseta postaja: slečem

Problema ni bilo več mogoče skriti, bilo mi je jasno, kako stvari stojijo in to me je prisililo, da sem prosil za pomoč, ki je v pravem trenutku prišla po dobrih ljudi v obliki skupnosti Cenacolo.

Enajsta postaja: pribijanje na križ

Moja stara osebnost z vsemi problemi je bila končno pribita na križ, razkrita in prisiljeno omejena. Pot je bila zelo težka in boleča, vendar je bila obkrožena z ljudmi, ki so mi bili v vsakem trenutku pripravljeni pomagati z edinim interesom – dajati ljubezen.

Dvanajsta postaja: stara osebnost počasi izginja

S časom, ki sem ga prebil v skupnosti v okolju, kjer vlada iskreno prijateljstvo, molitev in delo, sem počasi uspel odvreči maske, ki sem jih nosil ter s pomočjo molitve, ki jo šele spoznavam ter bratov okoli mene, začenjam svojo pot proti svetlobi.

Trinajsta postaja: snemanje s križa

V meni se je pričela rojevati volja po novem življenjem skupaj z Bogom in začel sem vse globlje doživljati vero in preko tega spoznavati samega sebe, si priznavati svoje slabosti in izkoristiti darove, ki jih imam in vsak dan znova mi sadovi, ki jih vidim na sebi, dajejo moč zaiti po tej poti.

Štirinajsta postaja: pokop stare osebnosti

Z vsemi težavami, slabostmi, padci in dviganji z odrekanjem in s prijateljstvom, ki ga občutim vsak dan, sem se končno uspel ločiti od preteklosti in pokopati staro osebnost. V meni se rojeva nova, ki je polna upanja in želje po novem življenju.

Petnajsta postaja: vstajenje

Ob pisanju tega pisma sem podoživel vse to, kar sem vam napisal, vendar pa je bilo tokrat drugače, saj sem v vsaki postaji prepoznal prisotnost Jezusa, ki mi je ves čas stal ob strani in mi skušal pomagati ter hkrati tudi dopuščal, da izbiram svojo pot sam v svobodi, ki mi jo je dal in na koncu s svojo brezmejno ljubeznijo tudi uspel. HVALA BOGU! V trenutku, ko pišem te besede, znotraj sebe čutim veliko veselje in željo po pričevanju vsega, kar je Gospod naredil zame, kajti le tako mu lahko izrazim mojo zahvalo, kar je danes moja želja, saj se zavedam, da sem še vedno slab in ranljiv, vendar pa imam danes ob sebi prijatelja, ki mu lahko zaupam in z njim premagam tudi najtežje trenutke.

(Lahko bi pisal in pisal, saj se z vsakim novim trenutkom spominjam novih stvari, za katere bi se moral zahvaliti Gospodu in vsem, ki so delovali name preko njega. Zato bom raje nehal in skušal vse, kar sem se naučil, postaviti v sedanje delo in bolj pomagati sebi in drugim.

Aleš

Bratje in sestre, naj bo to Aleševo pismo voščilo za vse nas. Čeprav mnogi tudi ta trenutek še doživljate trpljenje velikega petka, vendar vam oznanjam, da za vsakim velikim petkom pride Velika noč – praznik vstajenja in življenja.

msgr. Alojz Uran

ljubljanski nadškof in metropolit
 

Nagovor nadškofa Urana za velikonočno vigilijo
 

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani.    Vrnitev na vrh Vrnitev na Duhovnost.     Vrnitev na vrh Vrnitev na prvo stran.

© COPYRIGHT 1998-2005 ID SVS. ISSN: 1408-9408. Vse pravice pridržane.


Izseljensko društvo Slovenija v svetu
Štula 23, 1210 Ljubljana - Šentvid
e-mail: drustvo.svs@guest.arnes.si
tel.: +386 (0)1 512-89-20
tel./fax: +386 (0)1 512-89-25
GSM: +386 (0)41 605-630