SVS Izseljensko društvo Slovenija v svetu Predstavitev Vračajoči Program SVS Kultura Novosti SVS Tabori Slovencev po svetu Duhovnost Knjiga gostov Povezave
Duhovnost

 

 

 

ŠIRJENJE POBOŽNOSTIDO BOŽJEGA USMILJENJA IN ZAUPANJA V GOSPODOVO USMILJENJE

 

Janez Pavel II. je razglasil današnjo nedeljo za nedeljo Božjega usmiljenja leta 2000 ob kanonizaciji sv. Faustine Kowalske. Papež Janez II. je tedaj napovedal, da se bo 2. velikonočna nedelja, ali prej Bela nedelja, odslej imenovala Nedelja Božjega usmiljenja… Pobožnost do Božjega usmiljenja je duhovno gibanje znotraj Katoliške Cerkve, ki ga je širila Faustina Kowalska. Njeno življenje je bilo osredotočeno na oznanjevanje Božjega usmiljenja vsaki osebi.

Faustina se je rodila leta 1905 v podeželski vasi Glogowiec na Poljskem. Pri 20 letih starosti je vstopila v samostan sester usmiljenk v Varšavi. 13 let je nato opravljala dela kuharice, vrtnarice in vratarice. Umrla je v Krakovu leta 1938. Medtem ko je živela ponižno življenje, je doživljala mistične izkušnje posvečenosti Božjemu usmiljenju. Imela je videnja, razodetja in skrite rane. Na pobudo svojega duhovnega voditelja si je te izkušnje leta 1934 začela zapisovati v osebni dnevnik.

Njena duhovna dediščina Cerkvi je pobožnost do Božjega usmiljenja, ki izhaja iz njenega videnja, ko ji je Jezus naročil, naj se o njem nariše portret z napisom "Jezus zaupam vate". Tega je nato leta 1935 v Vilni naslikal Eugenijusz Kazimierowski. Ta podoba Jezusa je bila letos, prav na to nedeljo izpostavljena v čaščenje vernikom v neki antični cerkvi v Vilni, ki jo je litovski kardinal Audrys Bačkis danes posvetil Božjemu usmiljenju. Slika vidno izraža božje sporočilo, ki ga je ona svetu prenesla… Vse oblike pobožnosti do Božjega usmiljenja morajo po razodetjih tej poljski svetnici izhajati iz zaupanja. Pri pobožnostih pa gre za čaščenje podobe Božjega usmiljenja, molitev, počastitev ure velikega usmiljenja ob treh popoldne, v času, ko je Jezus umrl na križu, ali prejem zakramentov na praznik Božjega usmiljenja. Pobožnost vernike še poziva, da vsak dan delujemo v duhu usmiljenja do bližnjega, z molitvijo, besedami in dejanji.

 

PASTIRSKO PISMO LJUBLJANSKEGA NADŠKOFA DR. FRANCA RODETA

Kljub navezanosti na ljubljansko nadškofijo je brez pomisleka sprejel odločitev svetega očeta, kakor je obljubil na dan svojega škofovskega posvečenja. Papežu se zahvaljuje za zaupanje, ki mu ga je izkazal, pa tudi za priznanje, ki ga je s tem imenovanjem dal Cerkvi na Slovenskem in našemu narodu. Ko se ozira na minulih sedem težkih in viharnih let, se sprašuje, ali so bila njegova stališča in besede pravilne, ali so bile v korist Cerkvi in narodu. Sam iskreno misli in želi, da je bilo tako. "Sicer pa drugače tudi ne bi bil mogel govoriti. Govoril sem to, kar sem kot pastir moral govoriti", piše nadškof. Namen in edini cilj škofovskega delovanja je bil utrditev in poglobitev vere v slovenskem narodu, ki je vse od 8. stoletja naprej del naše istovetnosti. Vere, ki je luč in radost naših src, daje smisel našemu življenju in smrti ter nam z upanjem v novo nebo in novo zemljo, odpira neskončna obzorja večnosti pri Bogu. Brez te vere, ki je tudi najtrdnejša osnova moralne prenove slovenskega naroda, po nadškofovem prepričanju Slovenci nimamo prihodnosti.

Da bi to vero poglobili in jo bolj uspešno oznanjali sodobnemu človeku, predvsem mlademu rodu, smo v teh letih obhajali Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem. Sedaj je čas, da se njegovi sklepe uresničujejo in se tako izpolnijo pričakovanja, ki jih je vzbudil. Vsi katoličani se moramo potruditi, da bodo sklepi Plenarnega zbora prešli v življenje naših občestev, vsak po svojih močeh in na mestu, kamor ga je postavila Božja previdnost, naj si prizadeva, da pastoralni načrt postane duh in življenje…

V svojih stikih z verniki, jih je nenehno pozival k premagovanju te moreče preteklosti in jih spodbujal, naj se ne bojijo, ampak bodo pogumni, pokončni in samozavestni kristjani. Jih je vabil, naj ne skrivajo svoje vere in se je ne sramujejo, ampak javno izpovedujejo svojo pripadnost katoliški veri in Cerkvi. Zase in za svojo Cerkev naj zahtevajo isto spoštovanje, kot ga drugi od njih terjajo zase. Naj se v tej deželi prenehajo napadi na krščanstvo in na njegova sveta znamenja. Naj se iz spoštovanja do narodne kulture neha sramotiti vera prednikov. Ti žalostni simptomi, ki se občasno pojavljajo v našem prostoru, po eni strani dokazujejo, kako trdovratni so sledovi negativne podobe Cerkve in krščanstva, ki jo je podajal prejšnji šolski sistem, po drugi strani pa razodevajo neverjetno nevednost o temeljih slovenske in evropske kulture. Kdo ne vidi, da je tu treba nekaj spremeniti? Da moramo imeti šolo, ki bo vzgajala otroke v skladu z moralnim in verskim prepričanjem staršev, kot to zahteva Deklaracija Združenih narodov o človekovih pravicah in druge mednarodne listine. Zato nadškof ob tej priložnosti ni pozabil na starše, ki jih je pozval, naj za dobro svojih otrok odločno podprejo državljansko pobudo Za šolo po meri človeka, saj se s tako šolo, kot jo imamo danes, pač ni mogoče sprijazniti.

Druga skrb pa so duhovni poklici. Ne glede na to, kako je drugod po Evropi, je treba priznati, da je v Sloveniji premalo duhovnikov, redovnikov in redovnic. Kar zadeva ljubljansko škofijo - če se stvari ne spremenijo v prihodnjih letih – bo položaj čez deset ali petnajst let znatno slabši kot je danes. To se ne sme zgoditi. tudi zanika, da bi bil negativen trend neke vrste slepa nujnost. Zato pa je treba vztrajno in goreče moliti, da Gospod pošlje zadosti delavcev v svoj vinograd. Skratka, odkar ga je papež imenoval za nadškofa, se je po svojih močeh vedno trudil, da bi svoje poslanstvo častno opravljal. V kolikšni meri mu je uspelo, bo presojal Bog. Vernikom se je zahvalil, da so ga v teh burnih letih spremljali z molitvijo in mu na različne načine izražali svojo podporo. Posebno se je zahvalil duhovnikom, ki jim je želel vedno biti blizu, jih sprejemati z ljubeznijo in jim stati ob strani. Ob koncu je nadškof obljubil še, da bo v Večnem mestu pred Božje Srce vsak dan polagal radosti in stiske, želje in potrebe slovenske Cerkve, hkrati pa izrazil upanje, da lahko računa na spomin v molitvi.

OB KONCU ODDAJE Vatikanskega radia je AVTOR P. JANEZ SRAKA komentiral:

 Cerkev na Slovenskem se je danes slovesno poslovila od nekdanjega ljubljanskega nadškofa in metropolita, dr. Franca Rodeta. Prvič v svoji dolgi zgodovini ima enega izmed svojih članov na tako pomembnem mestu v osrednjih organizmih Svetega sedeža, kot je Kongregacija za redovnike. Papež Janez Pavel II. se je z imenovanjem nadškofa Rodeta na to mesto zapisal tudi v zgodovino slovenskega ljudstva. Sveti oče je kandidata izbiral izmed 120 dejavnih kardinalov in približno 4000 škofov, ki danes vodijo vesoljno Cerkev. Temu številu je treba dodati še nekaj tisoč usposobljenih duhovnikov in redovnikov, ki bi lahko vodili tako pomembno rimsko Kongregacijo. Zato je izbira veliko priznanje njemu in vsej Cerkvi na Slovenskem.

V Katoliški cerkvi pa je bolj kot ugledno imenovanje pomembno področje delovanja, ki ga določena služba obsega. Papež Janez Pavel II. je novemu Prefektu zaupal izredno občutljivo področje, skrb za karizmatično razsežnost Cerkve. Katoliška Cerkev po volji svojega Ustanovitelja, Jezusa Kristusa, temelji na apostolih in delovanju Svetega Duha. Kristus je dal apostolom in njihovim naslednikom duhovniško, vodstveno in učiteljsko poslanstvo, ali vodstveno počelo Cerkve. Poleg tega pa obstaja še karizmatična razsežnost Cerkve, torej vse tisto, kar Sveti Duh prebuja za izgradnjo in utrditev Cerkve. Nekatere od neštetih karizem, o katerih piše sv. Pavel, so se v zgodovini cerkve ustalile kot posamezni moški in ženski redovi. Vseh moških in ženskih redov je danes v Cerkvi približno 2800, medtem ko je vseh redovnikov in redovnic približno 1.038.000, ki delujejo na vseh mogočih področjih cerkvenega življenja, od najbolj strogih redov, ki se posvečajo molitvi in pokori, do najbolj apostolskih redov, kot so denimo misijonarke ljubezni, ki delujejo med največjimi reveži sveta.

Zaupal mu je ohranjevanje, poglabljanje in spodbujanje kanonsko priznanih redovnih družin, preverjanje novih karizem ter njihovo priznanje s strani vodstva vesoljne Cerkve. Področje delovanja novega prefekta bo torej najbolj živo, prodorno, ustvarjalno, preroško in vsebinsko novo. Kot takšno je po eni strani najbolj odprto novim izzivom, po drugi pa tudi resnemu nasprotovanju. Ne smemo pozabiti, da v vrstah redovnikov in redovnic živijo in v večjo Božjo slavo delujejo možje in žene iz vseh narodov in ljudstev. Zaradi vrste zgodovinskih dejstev in teoloških razlogov, je delovanje redovnikov in redovnic v Cerkvi najbolj univerzalno, hkrati pa najbolj v osrčju Cerkve, najbolj skrito v Bogu.

Novemu prefektu torej iskreno izražamo dobrodošlico v Večnem mestu! Po njem bo Cerkev na Slovenskem s svojim mučeništvom, svetostjo in tudi grešnostjo prisotna ne le v središču krščanstva, ampak tudi v osrčju Cerkve.

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani.    Vrnitev na vrh Vrnitev na Duhovnost.     Vrnitev na vrh Vrnitev na prvo stran.

© COPYRIGHT 1998-2004 ID SVS. ISSN: 1408-9408. Vse pravice pridržane.


Izseljensko društvo Slovenija v svetu
Štula 23, 1210 Ljubljana - Šentvid
e-mail: drustvo.svs@guest.arnes.si
tel.: +386 (0)1 512-89-20
tel./fax: +386 (0)1 512-89-25
GSM: +386 (0)41 605-630