SVS Izseljensko društvo Slovenija v svetu Predstavitev Vračajoči Program SVS Kultura Novosti SVS Tabori Slovencev po svetu Duhovnost Knjiga gostov Povezave
Duhovnost

 

Nagovor nadškofa Rodeta ob dnevu posvečenega življenja

Ljubljana – Marijino oznanjenje 02. 02. 2004

 

Spoštovani provincialni predstojniki in provincialne predstojnice, drage sestre redovnice, bratje redovniki, predragi bogoslovci, bratje in sestre

 

»Danes je tvojega večnega Sina Marija prinesla v tempelj, in Sveti Duh ga je razglasil za slavo tvojega ljudstva in luč v razsvetljenje narodov.«

Tako se izraža hvalospev današnjega praznika Gospodovega darovanja ali svečnice. Poudarek je na luči. Kristus se razodeva kot luč, ki razsvetljuje vse narode. »Jaz sem luč sveta«, je dejal Gospod. Danes je torej praznik luči, praznik vseh, ki nosimo v svojem srcu Kristusovo luč in želimo, da bi se preko naših besed in našega življenja razširila po svetu, da bi svet spoznal luč, ki je Kristus.

To luč je Gospod zaupal svoji Cerkvi, da sveti človeškemu rodu skozi zgodovino. Prav posebej jo je zaupal tistim, ki so si za svoje življenje izbrali evangeljske svete: uboštva, čistosti in pokorščine. Ti zaznamovani, ti izbrani podajajo Kristusov plamen iz roda v rod, da sveti človeškim rodovom.

Sveti oče Janez Pavel II. je leta 2001 članom Kongregacije za ustanove posvečenega življenja o poslanstvu redovništva povedal tole: »Cerkev računa na neprestano predanost te izbrane vrste svojih sinov in hčera, na njihovo hrepenenje po svetosti in na njihovo navdušenje pri služenju. Na ta način se bo izpričala oživljajoča navzočnost Kristusove ljubezni med ljudmi.«

Drage sestre, dragi bratje, Cerkev računa, da se bo vsak izmed vas popolnoma predal Gospodu z nedeljenim srcem, da bo bistveno hrepenenje, najgloblja želja  njegovega srca želja po svetosti in po služenju bratom in sestram. Če je tako, potem je redovništvo zgovoren izraz Jezusove navzočnosti v zgodovini, njegovega delovanja v človeštvu, njegove ljubezni do človeka.

Pričevanje posvečenega življenja je močno v opreki z mišljenjem sodobnega človeka. Zato je toliko bolj potrebno v našem svetu, ki je po mnogih plateh zaprt Bogu in daleč od Njega. Človek, ki se je odločil za evangeljske svete, je postavil stvari na pravo mesto, je uredil svoj svet in živi v urejenem svetu: Bog, neminljiva in vse hrepenenje presegajoča ljubezen na prvem mestu. Bog na prvem mestu, brez tekmeca na prvem mestu. V primerjavi z njim je vse drugo – ne rečem nepomembno, ampak manj pomembno, tudi druge stvari imajo svoj pomen, vendar absolutno nujni je samo Bog, samo njegova ljubezen je večna.

Večno je tudi njegovo kraljestvo, ki ga s trudom gradimo na tem svetu. To kraljestvo je edino vredno, da mu posvetimo vse svoje moči.

Ta radikalna usmerjenost v Absolutno je zdravilo proti slabostim današnjega časa, slabosti, ki jih srečujemo vsak dan, jih čutimo morda v sebi, jih vidimo okrog sebe. To je življenje na plitvini, miselna zbeganost, beganje daleč od središča, je obup nesmisla, je ustvarjanje umetnega raja z mamili in drugimi načini zasvojenosti, je končno tudi občutek zapuščenosti, ki spremlja toliko ljudi v njihovem življenju.

Prav je, da postavimo stvari na svoje mesto, Bog in njegovo kraljestvo na prvem mestu. Vse drugo pride za tem.To, da živimo v urejenem svetu, v smiselnem svetu, to je velika milost in velik zaklad, ki ga pa nosimo, kot pravi apostol Pavel v pretresljivi prispodobi, »v krhkih glinastih posodah« (2 Kor 4,7), kajti stalno preži na nas nevarnost, da zapademo v mlačnost, v rutino brez duše, da nasedemo porabniški miselnosti, da živimo v raztresenosti.

Zato naj bo današnji dan z obnovo redovnih zaobljub klic, da bomo živeli svojo poklicanost kot vedno nov dar, ki ga s hvaležnim srcem sprejemamo, se nanj odzivamo z vedno večjo odgovornostjo, s svežino prve ljubezni. O drage sestre, dragi bratje, s svežino prve ljubezni, da! To bo mogoče, če bomo živeli v zavesti, da smo neskončno ljubljeni. Ta zavest neskončne Božje ljubezni lahko spremeni naše življenje. Ta zavest Božje ljubezni je kot veliko sonce našega življenja, ki vse spremeni. Če bomo živeli v zavesti, da smo neskončno, povsem trdno in brezpogojno ljubljeni, se bo vse spremenilo, vse bo postalo lažje. Ljubezen zmore vse.

Neki pisatelj (J. Green) je v svojem dnevniku zapisal tole: »Včasih pravimo: Bog nas ljubi: ob tej misli bi lahko zblazneli. Prav to se je zgodilo prvim kristjanom in vsem svetnikom.«

Glejte, na to blazno Božjo ljubezen odgovarjamo z zaobljubami. To je radikalen odgovor na Božjo ljubezen.

Čistost »razširi srce do mere Kristusovega srca in nad usposobi ljubiti, kakor je on ljubil« (CD 100, št. 22). Bog nam daj to milost, da bi bili sposobni ljubiti tako, kot je Gospod ljubil, da bi imeli tako čisto in svobodno srce, kot je bilo Gospodovo, da bi lahko ljubili kot je on ljubil.

»Uboštvo nas osvobaja suženjstva stvarem in umišljenim potrebam, h katerim nas priganja porabniška družba, in nam pomaga znova odkriti Kristusa, edini zaklad, za katerega se res splača živeti« (CD 100, št. 22). Uboštvo, kar je tako globoko in ostro čutil Frančišek Asiški, je svoboda srca, je nenavezanost na stvari, je imeti svoj zaklad v Kristusu, edini zaklad, za katerega se splača živeti.

»Pokorščina v polnosti izroča življenje v njegove roke, da bi ga uresničil On po Božjih načrtih in iz njega naredil mojstrovino« (CD 100, št. 22). Pokorščina, odpoved svojim načrtom in predanost v Božje roke. Gospod, ti boš iz mojega življenja naredil nekaj neprimerno bolj rodovitnega in večjega, kakor bi jaz storil s svojim načrtom. Zato, Gospod, se ti izročam. Naredi iz mojega življenja mojstrovino, ki je v tvojem načrtu.

Kot smo dejali, to predanost zmore edinole ljubezen. Brez ljubezni se nam zastre pogled vere in naša pot postane temna in negotova, brez ljubezni življenje po evangeljskih svetih izgubi ves smisel, brez ljubezni se spremeni obraz bratov in sester, da nam postanejo tuji, brez ljubezni se nam lastna zgodovina kot dogajanje okrog nas zdi kot ples senc, neresna in brez teže.

Zato je nujno, da v sebi obnavljamo ljubezen, da vsak dan posvetimo primeren čas za poglobitev v ljubezni v tihem pogovoru z Njim, ki vemo, da nas ljubi in da nanj lahko računamo.

Trenutki z Njim, pogovor z Njim, to je zahteva zvestobe, da ne zapademo v raztresenost in poplitvenje, ki ju povzroča današnja družba.

Osebna in liturgična molitev nas bosta ohranjala v stiku z Njim, v močnem, globokem stiku z Gospodom. Potem bo naše življenje lepo in rodovitno, naši odnosi z brati in s sestrami urejeni in prijazni, naše življenje polno smisla in upanja, polno svetlobe in polno sonca, ker bo življenje z Gospodom. »Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni« (Jn 15,4).

Bratje in sestre, ostanimo v njegovi ljubezni in potrdimo mu danes svojo ljubezen z obnovo redovnih zaobljub. Amen.

 

(avtorizirano: F.R. 03.02.04)

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani.     Vrnitev na vrh Vrnitev na prvo stran.

© COPYRIGHT 1998-2004 ID SVS. ISSN: 1408-9408. Vse pravice pridržane.


Izseljensko društvo Slovenija v svetu
Štula 23, 1210 Ljubljana - Šentvid
e-mail: drustvo.svs@guest.arnes.si
tel.: +386 (0)1 512-89-20
tel./fax: +386 (0)1 512-89-25
GSM: +386 (0)41 605-630