SVS Izseljensko društvo Slovenija v svetu Predstavitev Vračajoči Program SVS Kultura Novosti SVS Tabori Slovencev po svetu Duhovnost Knjiga gostov Povezave
Duhovnost

 

DON BOSKO

 

 RAKOVNIK, 25.01. 2004 (pridiga dekana dekanije Ljubljana Vič - Rakovnik, dr. Petra Štumpfa SDB)

 

Pravimo, da je don Bosko moderen svetnik, svetnik z žogo na igrišču. To pomeni, da je uspel združiti dejavnost in duhovnost. Medtem, ko je njegovo oko vedno prodiralo v nebesa, je njegova noga bila na igrišču med fanti, opravkih in vsakdanjem delu.

Tudi v umazanem in pokvarjenem svetu je vedno dihal čisti zrak nebeškega sveta. Saj je imel pljuča polna sv. Duha.

Za don Boska bi veljalo tole: Bojeviti časi zahtevajo može velike dobrote, ki v sporih med raznimi strankami pomirijo duhove; može močnih načel, ki vedo kaj hočejo, in gredo naravnost za tem, kar so si zamislili; može molitve, ki ohranijo svoj notranji mir in dosežejo razsvetljenje in moč iz nebes.

Neke nedelje po sv. maši se don Bosko ni pojavil na dvorišču med svojimi fanti. Nenavadna odsotnost ni mogla ostati neopažena. Nek fant ga je našel v sobi zelo žalostnega. Don Bosko bi skoraj jokal. Na fantova vztrajna vprašanja je don Bosko, ker ga je zelo spoštoval, odgovoril, da ga je neki mladenič tako močno užalil, da mu je povzročil veliko bolečino. "Kar zadeva mene", je dodal Don Bosko, “ni pomembno. Samo to me boli, da ta mladenič hiti v pogubo". Fant, ki je našel don Boska žalostnega se ni mogel več premagati. Jezen je zdrvel po stopnicah, da bi predrznežu povedal pošteno lekcijo. Don Bosko pa je spremenil stališče. Še pravočasno ga je ustavil in mu rekel: "Ti hočeš kaznovati don Boskovega žalivca. Imaš prav. Maščevala se bova skupaj. Si zadovovljen? "Da", je odgovoril fant odločno, ves besen od jeze. Don Bosko ga je prijazno prijel za roko in ga odvedel v cerkev, kjer sta drug poleg drugega dolgo molila.

Morda je don Bosko molil tudi zanj, ker je v trenutku prešel z jeze na ljubezen. Ko sta stopila iz cerkve, mu je don Bosko z očetovsko ljubeznijo rekel: "Vidiš, dragi moj, maščevanje kristjana je v odpuščanju in v tem, da moliš za žaljivca."

Don Bosko je preživel atentate, hoteli so ga zastrupiti, zabosti z nožem...toda vedno je ponavljal, da je duhovnikova moč v potrpežljivosti in odpuščanju". “Bog je dober oče, zato skrbi tudi zame”, je nenehno ponavaljal.    

 

Odpuščajoča ljubezen…..

Vso slovensko cerkev je globoko užalostil umor duhovnika Toneta Gosarja. Zaskrbljeni smo, saj to je v 15. letih pri nas že četrti umorjeni duhovnik. Da ne pozabimo tistih, ki so jih poniževali, fizično napadali in onemogočali, vse od škofa Volka naprej. Stanje je resno in alarmantno, vendar pa nikakor ne dovoljuje maščevanja. Tudi ob tem tragičnem dogodku nas ljubljanski nadškof dr. Franc Rode ponovno opozarja, da moramo odpuščati za vsako ceno.

Seveda pa odpuščanje ne pomeni trpne pasivnosti, ampak razpoloženje svobode duha, ki načrtuje in izvaja spravo med ljudmi.

Kot narod, smo se na družbeni sceni trenutno ustavili le pri spoznanju nemoči pokopati sonarodnjake, pobite med 2. svetovno vojno in po njej po roki brata in pa nemoči  premagovanja ideoloških nasprotij.

Metodološko smo zgrešili, kajti pričeli smo tam, kjer bi morali končati. Najprej je bila potrebna versko-moralna prenova naroda, šele nato sprava in odpuščanje.

Takoj ob samosvojitvi naše države leta 1991 bi kristjani morali pri sebi narediti to prenovo in obnovo in si pri tem ponovno poklicati v zavest vrednost krsta slovenskih knezov Gorazda in Hotimira pred 1250 leti za našo narodno identiteto in samostojnost.  Osvežitev krščanskih korenin na tak način bi nam  hkrati omogočala dotok božje milosti za odprtost do življenja in za premagovanje strahu pred lastno prihodnostjo.

Pridobili bi si krščanski ponos in samozavest ter odgovornost za krščansko pričevanje in delovanje v slovenski družbi. Ta proces bi v nas porodil pobude za spravo in odpuščanje, ki se jim ni bi mogli upreti niti nasprotniki tega dejanja.

Ker se nismo takoj na začetku osamosvojitve versko in moralno prenovili, smo družbo in državo prepustili grobemu in brezbrižnemu liberalizmu, ki laičnost pojmuje kot temelj družbene zavesti, nam kristjanom pa milostno odreja prostor zasebnosti in nas  vseskozi vpleta v svoje politične manipulacije.

To v nas povzroča zmedo in zadnje čase vedno večjo pasivnost.

Kristjani nikdar ne smemo pozabiti, da je slovenska katoliška Cerkev odigrala odločilno vlogo pri nastajanju nove, svobodne države Slovenije. Če ji tega laična javnost ne priznava, pa je pri tem dobrodošla misel našega nadškofa, ko je bil še ta profesor na ljubljanski teološki fakulteti. Dejal je napol za šalo, napol zares: “Cerkev je modra ženska, ki ima čas od zdaj do večnosti.”

To pomeni preroško moč Cerkve, ki tudi danes ponuja osvobajajočo resnico Jezusa Kristusa vsem, ki jo hočejo sprejeti in po njej živeti. Žensko naravo modrosti Cerkvi daje njena mati Marija. Saj tudi v litanijah Marijo slavimo: “Sedež modrosti!”

Že od Kane Galilejske, ko je poskrbela za svate pri Sinu z opozorilom: “vina nimajo”, pa vse do križa,… binkošti… in do konca časov, je prva Marijina skrb- Cerkev njenega Sina Jezusa Kristua. Marija skrbi za Cerkev v moči božje modrosti. Zato smo vsi člani Cerkve pod njenim varstvom. Zelo lepo to prikazuje podoba Ptujskogorske Matere božje.

 

Don Bosko je Marijino skrb za Cerkev še bolj izpostavil z nazivom Pomočnice.

Marija je Mati in Pomočnica, ker je popolnoma sveta in zato dovzetna za potrebe sveta.  

Marijina svetost je pogoj za svetost Cerkve, božja vsemogočna prisotnost v Cerkvi, pa je pogoj za njeno neuničljivost, oziroma večnost.

Zaradi svetosti Cerkve in zaradi njene večne narave, je peklenska vrata ne bodo premagala.  To je tudi Kristusova obljuba apostolu Petru.

 

V času od nekdaj do zdaj so v slovenski Cerkvi blaženi Anton Martin Slomšek, božji služabniki in mučenci  že prehodili pot svetosti. Na tej poti so nam ponovno osvetlili vero in obudili slovensko zavest.

V čas od zdaj do večnosti pa vstopamo mi, da z osebno svetostjo vero in nacionalno zavest ponesemo v Evropo kot najžlahtnejša darova za prihodnost upanja in smisla te velike skupnosti narodov. 

V tem smislu lahko razumemo papeža Janeza Pavla II., ki vse katoličane spodbuja: “Nujno si moramo pridobiti nazaj pravilno pojmovanje svetosti kot sestavnega dela življenja vsakega vernika.”  

Človek, ki hodi po poti svetosti je Božje bitje, ki po besedah sv. Pavla živi popolnoma v Bogu. Tak človek v Bogu išče začetek in vanj polaga konec vseh svojih misli, čustev in dejanj.

Vsi, ki smo bili prerojeni v svetem krstu, smo dobili od Boga pomoč za sveto življenje.

Tudi po izkušnji bl. Lavre Vicunje se zavedamo božje prisotnosti vsepovsod v življenju in zato sedaj, dragi bratje in sestre,  sestavljamo sveto občestvo ob evharističnem oltarju, kjer se bomo okrepili s kruhom božje besede in Jezusovega telesa, da bi zmogli hoditi po poti svetosti. 

Svetništvo pa ni omejeno na leta. Letos salezijanska družina obhaja 50-letnico proglasitve za svetnika 14-letnega sv.Dominika Savia in 100-letnico smrti 13-letne bl. Lavre Vicunje. Današnjim mladim s svojim svetniškim življenjem pomenita Kristusovo pismo, ki ni napisano s črnilom, temveč z duhom živega Boga,- kot razmišlja sedanji vrhovni predstojnik salezijanske družbe g. Pascual Chavez. 

Mladi se ne bojijo križa, vendar so zbegani v stiku z odraslimi osebami brez poguma in upanja.

 

Vrhovna predstojnica sester Hčera Marije Pomočnice, sestra Antonija Colombo pa ob tem vidi rešitev le, če mladim predložimo Jezusa in njegovo sporočilo kot odgovor na globoka pričakovanja človeškega srca.

Mladi so pripravljeni sprejeti pričevanje sv. Dominika Savia in bl. Lavre Vicunje, saj so zmožni pogumnih življenjskih odločitev.

Prav zaradi mladih, salezijanci obnavljamo to mogočno stavbo ob cerkvi, stavbo- A, kjer jim bomo tudi v prihodnje pomagali, da bi presegali nepristne ideale sreče, ki jo ponuja porabniška in uživaška družba. Naj mladi spoznajo, da jih nihče ne bo osrečil tako kot Bog.

Svetništvo je torej pot preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Svetništvo je za vse rodove, stanove in ljudi vseh starosti. Za nas Slovence pa tudi pogoj za narodno spravo in odpuščanje. Zavezanost evangeljski resnici nas slovenske kristjane obvezuje, da iz svoje srede odpravimo zagrenjenost zaradi desetletnih poniževanj; da vero pojmujemo kot nosilko svobode in osebnega ter družbenega napredka in ne zgolj kot zasebno zadevo; da mlade vzgajamo za pripravljenost na žrtve in odpovedi, da jih ne bo pogoltnilo uživaštvo; da nas ne sme biti sram opozarjati na nevarne posledice razvratnosti in cinizma; da spoštujemo in branimo življenje od spočetja do smrti; da nenehno preverjamo vplive okolja, ki lahko zelo škodijo naši duhovnosti; da po svojih močeh in sposobnostih iščemo načine delovanja v družbenem življenju; da ohranjamo kulturno dediščino, negujemo bogastvo jezika in končno, da si prizadevamo za ljubezen in spoštovanje do Cerkve in naših škofov.

To je naša pot svetosti. Bog nas je poklical v življenje in prerodil pri sv. krstu za svoje otroke, da bi po njej hodili.  

“Sveti Janez Bosko, ti si vzgojitelj mladih, ki so se posvetili. Izprosi nam Duha modrosti za pravilne odločitve in dejanja, ki bodo pred Bogom in zgodovino tudi v prihodnosti opravičila obstoj našega naroda, nas pa nekoč pridružila občestvu svetih v nebesih…”                                   - amen

 

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani.

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na prvo stran.

© COPYRIGHT 1998-2004 ID SVS. ISSN: 1408-9408. Vse pravice pridržane.


Izseljensko društvo Slovenija v svetu
Štula 23, 1210 Ljubljana - Šentvid
e-mail: drustvo.svs@guest.arnes.si
tel.: +386 (0)1 512-89-20
tel./fax: +386 (0)1 512-89-25
GSM: +386 (0)41 605-630