SVS Izseljensko društvo Slovenija v svetu Predstavitev Vračajoči Program SVS Kultura Novosti SVS Tabori Slovencev po svetu Duhovnost Knjiga gostov Povezave

Program

 

 

Program 2005 - Sodelovanje pri Vseslovenskem srečanju v DZ



Vabilo

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani. 


POGLOBLJENO IN SLOVESNO!

 

Spoštovani in dragi izseljenci,

sinovi matere Slovenije, razpršeni po celinah,

topel pozdrav od človeka, ki vam je po svoji usodi in duhovnosti blizu. Čeprav je namreč samo zamejec njegovo rojstno vas loči od slovenske meje samo nekaj sto metrov, je skupaj z vami delil usodo, ki bi jo strnil v besedo brezdomovinskost. Brezdomovinskost s svojo družbeno odrinjenostjo, z izgubljenostjo sredi tujega jezika in tujega ozračja, s pogrešanjem občutka enakopravne umeščenosti v življenje. Kot zamejec, povrh še preživelec genocidnega totalitarnega režima, se zato čutim nekako soudeležen z vašo usodo. A predvsem mislim, da sem soudeležen pri nečem, kar nas danes združuje tukaj v slovenskem parlamentu te čudežno neodvisne in čudežno demokratične Slovenije: soudeležen pri ljubezni do tega našega drobca Planeta, do te naše prelepe panonskoalpskoobmorske domovine.

Nisem bil povabljen sem, da bi vam predaval, ampak samo, da bi vam izrekel pozdrav naše domovine.

Glejte, v vseh definicijah naroda, kaj je narod, bomo našli naštete več ali manj iste elemente teritorij, jezik, skupno pripadnostno zavest, vero, a nikjer ne bomo našli omenjene meje. V nobeni od teh definicij ni rečeno, da je narod skupnost znotraj določenih državnih meja. Dejansko so lahko pripadniki nekega naroda tudi zunaj meja, s katerimi je njihova matična država omejena. Ne gre samo za manjšine, ki jih je od matične skupnosti odrezala ali narava ali sosedova volja ali mednarodna intriga, ampak za vse one, ki jih je življenje zaneslo daleč od domovine, celo čez oceane na druge celine. Pesnik Župančič je v svoji Dumi, tej veliki pesmi izseljenstva, omenil dva centrifugalna elementa, ki sta povzročila slovensko diasporo. Omenil je "silo življenja" in "srca nemir", se pravi ekonomski in psihološki dejavnik. A ko bi svoje Dume ne bil pisal leta 1908, ampak v letih po 1945, bi moral poleg sile življenja in nemira srca dodati še silo zgodovine, konkretno revolucije, še konkretneje komunistične revolucije.

Mislim namreč, da si je danes naša narodna zavest v glavnem soglasna v tem, s kakšnim izrazom gre opredeliti medvojno dogajanje, ki je na slovensko zemljo pripeljalo policijski sistem in jo posejalo s štiristo morišči.

Ljubezen do domovine torej meja ne upošteva. Zanjo meje ne obstajajo. Saj ne gre samo za ljubezen do domovine kot geografskega pojma, ampak kot duhovne entitete, kot skupnosti iste zemlje, jezika, tradicije, vere, usode.

Vsi naši veliki so ta duhovni pojem postavljali nad zemljepisnega. Ko je Trubar nagovarjal Slovence, gotovo ni imel v mislih kakšnih pokrajinskih delitev. Še manj jih je imel naš osrednji duh, Prešeren, ko je v tridesetih letih devetnajstega stoletja klical nebesom, naj bi poslal Slovencem novega Orfeja, ki naj med njimi "potolaži razprtije in spet zedini rod slovenšč' ne cele." Nihče ni tako definiral vseslovenske ljubezni kot Prešeren s svojo slovenšč'no celo. Za njim je v času velikega izseljevanja naših ljudi pred prvo svetovno vojno ta občutek tega celovitega slovenstva, te vseslovenske narodne zavesti izrazil v že omenjeni Dumi Oton Župančič. "Kje, domovina si?" je zaklical. Na ta klic bi mu bila lahko odgovorila Westfalija s svojimi rudniki in Kolorado s svojimi železarnami.

In že je bil lep del našega naroda, morda njegov deseti del, v diaspori, ob babilonskih rekah. Lahko bi bil v njih takoj utonil, pa ni. Nešteto domov, časopisov in društev po vseh naselitvenih območjih predvsem v severni Ameriki in pozneje v skoraj čudežni obliki v Argentini dokazuje, kako težko so se Slovencu v tujini trgale njegove korenine, kako so te korenine vztrajale še potem, ko so rastline nad njimi že imele listje z angleško ali špansko obarvanostjo.

Vladavina, ki je sledila revoluciji, je mogla slediti usodi zunajmatičnega slovenstva samo znotraj svojih ideoloških koordinat, ki so ideologijo postavljale nad narod in politični nazor nad narodno zavest. Odtod velika krivica, da je v zamejstvu in diaspori ignorirala, kar ni bilo režimsko uglašeno.

Količkaj objektiven človek bo priznal, da je usodi čezmejske Slovenije najbolj prizadeto sledila slovenska Cerkev, od predstavnikov hierarhije do navadnih duhovnikov, ki so priskočili na pomoč v opustošenem zamejskem vinogradu.

Svobodna in demokratična Slovenija bi ne samo negirala samo sebe, ko bi s tako diskriminacijo nadaljevala, ampak bi s tem pokazala tudi državniško nezrelost in provincialnost. Čeprav sem sam zunaj mehanizmov, ki urejajo asistenco matične domovine čezmejnemu slovenstvu, imam vtis, da je demokratična Slovenija ubrala drugačno pot: pot priznavanja pomoči, kjerkoli še vztraja nekaj slovenske zavesti in slovenske rasti.

Navsezadnje to ni nalaganje v prazno. Ko Slovenija pomaga zamejstvu in zdomstvu, dejansko pomaga tudi sebi. S tem mislim ne samo na njeno prepoznavnost, ampak tudi utrjevanje njenih pozicij v svetu. Spomnimo se samo na čudovito poglavje v naši novejši zgodovini, kako je v tistem trenutku, ko je Sloveniji šlo za rešitev iz balkanskega kaosa in za preživetje v neodvisnosti in demokraciji, tako rekoč vsa zdomska Slovenija planila pokonci, od ZDA do Argentine in Avstralije.

Da ta narod zna biti velikodušen tudi do Neslovencev, je pred kratkim pokazala izredno velika pomoč, ki jo je naklonil prizadetemu Madagaskarju.

Pač slovenska etična kvaliteta, ki je prišla do izraza v obeh primerih, se pravi ne samo v odnosu do sonarodnjakov, ampak tudi do daljnih tujcev. V tej etični kvaliteti je težko prezreti osnovo krščanski etos.

Ohranimo in gojimo. Dragi predstavniki nevidne Slovenije, to etično kvaliteto, ki utrjuje naše bratstvo po krvi in, komur je dano, po veri v Kristusa.

Naj živi slovenski duh! Naj živi slovenski človek! Naj živi slovenski narod!

 

VIR: Novi glas, 14. julija 2005

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani. 


SLOVENSKA IDENTITETA V SVETU

Spoštovani predstavniki slovenskega političnega življenja in predstavniki izseljenskih društev, dragi rojaki in rojakinje iz domovine in sveta!

Lepo pozdravljeni v 6. delovni skupini 5. vseslovenskega srečanja Slovencev v zamejstvu in po svetu v državnem zboru!

V naši delovni skupini bomo obravnavali tematiko ohranjanja slovenske identitete v svetu, prav tako bomo govorili tudi o skrbi, ki jo Republika Slovenija kaže za to, da bi se ta cilj uresničeval.

Vi, ki prihajate iz zamejstva in izseljenstva, dobro veste, kakšen trud mora zamejec in izseljenec vložiti, da zunaj slovenskih meja ohranja slovensko kulturo, slovenski jezik, slovenske pesmi in običaje ter jih posreduje prihajajočim rodovom. S tem ohranjanjem ne koristite le sebi in svoji družini, temveč tudi slovenski državi, ker tako dejavno sodelujete pri prepoznavnosti Slovenije tam, kjer živite. Pomagate pa tudi nam, Slovencem, ki živimo v matični domovini. 

Zdi se mi pomembno, da se takoj na začetku vprašamo: Kdo je Slovenec?

Tisti, ki se je rodil v Sloveniji slovenskim staršem in živi v Sloveniji. Da, brez dvoma.

Kaj pa tisti, ki se je rodil v Sloveniji tujim staršem?

Ali pa tisti, ki se je rodil na ozemlju, ki je včasih bilo slovensko in danes to ni več?

Ali pa tisti, ki se je po lastni volji ali pod prisilo izselil iz Slovenije?

Kaj pa tisti, ki se je na neslovenskem ozemlju rodil slovenskim staršem ali pa so le njegovi prapradedje Slovenci?

Kaj pa tujec, ki se preseli v Slovenijo in si tu ustvari dom, ker mu je tu lepo?

Ali je Slovenec tisti, ki še govori slovensko? Ali tisti, ki se čuti povezanega s slovenstvom?

Menim, da je odgovor na vsa ta vprašanja lahko: Da, vsak izmed teh je Slovenec, le en sam pogoj mora biti izpolnjen: da se čuti Slovenca. 

Ko smo bili še rosno mladi, smo Slovenci, rojeni v Argentini, radi preizkušali eden drugega, češ: kaj si ti, Slovenec ali Argentinec? Odgovori so bili različni: Slovenec, Argentinec, nič, ne vem, pol pol. Že takrat smo tisti, ki smo razmišljali slovensko zavedno, bili prepričani, da nočemo biti polovičarski, ampak smo lahko stoodstotni Slovenci in Argentinci, in smo kot taki izpolnjevali vse svoje dolžnosti, hvaležni naši domovini Argentini, ki je sprejela naše starše in nas izobraževala in oblikovala, in hvaležni naši očetnjavi Sloveniji, ki nas je preko naših staršev in starih staršev vzgajala v slovenskem duhu. In ker so nam desetletja govorili, da se bomo vrnili »domov«, smo se pač »vrnili«, beri »preselili« domov. 

Slovenci so se v preteklosti v več valovih izseljevali iz Slovenije, bodisi zaradi političnih in ideoloških razlogov zaradi fašizma in komunizma, bodisi zaradi ekonomskih, kulturnih, ustvarjalnih, službenih, misijonarskih, duhovnih razlogov. 

Priča smo novi evropeizaciji. Morda se prvič v slovenski zgodovini dogaja, da se Slovenci vračajo v Slovenijo, ker je postala samostojna in enakopravna ostalim evropskim državam. Tudi mnogo tujcev izbere našo državo za dom. Žal pa se mnogo Slovencev spet odloča za izseljevanje. Kaj je vzrok temu? Saj nismo ne v politični ne v ekonomski krizi! Seveda, gre za osebno odločitev. Vendar: ali ni v morda ozadju pomanjkanje slovenske samozavesti? Ali ni morda to prvo desetletje samostojne Slovenije Slovencem odprlo vrat v Evropo tako na široko, da pozabljamo, da smo predvsem Slovenci; da smo v zadregi, ko je treba(!?) praznovati in se veseliti ob rojstnemu dnevu mlade države; da morda niti ne pomislimo na slovenske simbole?

(Mnogo Slovencev se obrača na naše društvo s prošnjo, naj jim pomagamo, ker bi se radi selili v druge države, pa jim odgovorimo, da izseljensko društvo ne pomaga Slovencem izseliti se, ampak vrniti se v domovino. Če pa se Slovenci vendarle odločijo, da bodo ostali v izseljenstvu, jim društvo pomaga ohraniti slovenstvo na neslovenskih tleh.) 

Poznamo argentinski primer, ki je vzor za ohranjanje slovenske identitete, če pomislimo, da tretji, četrti rod govori slovensko. S slovenskim ponosom pa priznam, da sem bila ganjena, ko sem v nedeljo v Cankarjevem domu in danes v državnem zboru uživala ob poslušanju clevelandskega slovenskega zbora Korotan, v katerem tri generacije Slovencev iz ZDA brez ameriškega naglasa pojejo slovensko. Ganljivo je, ko te po Berlinu v slovenščini vodi Slovenec, rojen v Nemčiji, ali ko se pogovarjaš po slovensko s Slovenci, rojenimi v Parizu,  Belgiji, Avstraliji in drugje po svetu. Ganljivo je, ko srečaš nekje v tujini Američana, se mu predstaviš kot Slovenec, pa ti pove, da je njegov ded, morda praded, bil Slovenec in v trenutku začutiš, da se čuti rojaka. 

Torej, kaj je tisto, kar pripomore k ohranjanju slovenske identitete v svetu? Lahko rečemo, da je to narodni ponos, ponos, da si s slovenskim jezikom ali celo brez njega del slovenskega naroda in da se tega zavedaš.                       

Slovenska demokratična in samostojna država in organizacije, ki v Sloveniji ali v tujini skrbijo za zamejce in izseljence, morajo/moramo imeti v svojem programu kot glavni cilj prizadevanje za oblikovanje in utrjevanje slovenske samozavesti, torej ponosa, da smo Slovenci. Slovenski narod se je ohranil več kot tisoč let, kljub temu da so tuji oblastniki tolkli po njem, da so mu vsiljevali svoj jezik, kulturo, skratka Slovence so skušali potujčiti zato, da bi jih zbrisali z zemljevida evropskih narodov. Ob osamosvojitvi smo bili zato vsi upravičeno ponosni – Slovenci doma in po svetu. Zdaj pa se čuti v domovini neka čudna apatija.  

Na začetku tega razmišljanja sem omenila, da z ohranjanjem slovenske identitete Slovenci iz sveta pomagate tudi nam, Slovencem, ki živimo v Sloveniji. To je res! V slovenski izseljenski poeziji je toliko ljubezni do domovine, da bi jo težko našli več v pesmih, napisanih v Sloveniji (razen lepih izjem, seveda). Spoštovanje do slovenskih simbolov, narodnih pesmi in plesov, starih slovenskih navad, kar se vse počasi izgublja v matični domovini, ostaja živo v izseljenstvu. Kolikokrat smo presenečeni ob nastopih slovenskih skupin iz izseljenstva: kakšno ljubezen do Slovenije in slovenstva razodevajo! 

Prizadevanje za krepitev slovenske samozavesti, slovenskega ponosa in slovenske identitete pa mora biti obojestransko. Izseljenci ste nam zgled, kako ljubiti svojo domovino, slovenska država pa mora prek svojih resorjev in društev civilne družbe spodbujati in krepiti slovensko samozavest v tujini, pospeševati učenje slovenskega jezika, spodbujati nastanek kulturnih, gledaliških, pevskih društev … Marsikaj od tega Republika Slovenija in izseljenske organizacije doma in po svetu že delajo.

Zaostaja pa Republika Slovenija za drugimi državami z javnim povabilom, naj se Slovenci in  tisti njihovi potomci, ki to želijo, vrnejo v Slovenijo. V zvezi s tem se zdi, kot da bi se nekateri še vedno bali, kakšni ljudje bi se morda vrnili v Slovenijo! Kakšni? Slovenci! Slovenija bo resnično in popolnoma demokratična, ko bo v njej mesto za vse Slovence, in za ta cilj si moramo vsi prizadevati. 

Pavlinka Korošec Kocmur
Izseljensko društvo Slovenija v svetu
DZ, 7. julija 2005

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani. 


Slike

 

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani.     Vrnitev na vrh Vrnitev na prvo stran.

© COPYRIGHT 1998-2005 ID SVS. ISSN: 1408-9408. Vse pravice pridržane.


Izseljensko društvo Slovenija v svetu
Štula 23, 1210 Ljubljana - Šentvid
e-mail: drustvo.svs@guest.arnes.si
tel.: +386 (0)1 512-89-20
tel./fax: +386 (0)1 512-89-25
GSM: +386 (0)41 605-630