Ivo Jevnikar

Referat o Primorski

Slovenska zahodna meja in današnje zamejstvo v Italiji, ki obsega obmejni pas v pokrajinah Trst, Gorica in Videm v deželi Furlaniji-Julijski krajini, sta v "kratkem stoletju", ki gre od izbruha I. svetovne vojne do padca komunizma, doživela take premike prebivalstva, kakršnih verjetno ni bilo od časa preseljevanja narodov in - morda - madžarskih ter turških vpadov.

Ob italijanskem napadu na Avstro-Ogrsko leta 1915 je že moralo v begunstvo v Italijo veliko Slovencev, katerih kraje so v prvem zaletu osvojili Italijani, še več pa se jih je moralo umakniti v notranjost cesarstva zaradi soške fronte in uničenih mest ter vasi.

Leta 1918 so začele italijanske oblasti izganjati Slovence in druge, ki niso bili doma na zasedenih ozemljih Primorske. Sledil je beg pred fašističnim zatiranjem in gospodarsko krizo - morda 100.000 ljudi - v Jugoslavijo, Argentino in drugam. Razen duhovnikov in nekaj odvetnikov je odšla skoraj vsa inteligenca, ali pa je bila premeščena v notranjost Italije. Poglavje zase so še nesrečne opcije za tretji rajh v Kanalski dolini po letu 1939.

Med II. svetovno vojno - in tu se bližamo naši temi - se je začelo vračanje posameznih primorskih emigrantov, recimo s Štajerskega, da bi se izognili nemškemu izseljevanju, a tudi iz osrednje Slovenije, ki je bila tako in tako pod Italijani. Pojavili so se tudi na Primorskem rojeni aktivisti revolucionarnega in protikomunističnega tabora, saj je državljanska vojna zajela, pa čeprav v drugačnih oblikah in razsežnostih, tudi Primorsko.

Položaj maja 1945

Konec vojne in zmaga partizanskih sil sta imela na Primorskem glede beguncev različne učinke kot na Koroškem. Medtem ko so se domobranci in civilisti umikali na slovensko ali slovenskemu bližnje območje na Koroškem in so - tisti, ki niso doživeli tragedije vračanja, - tam dobili začasno ali večletno zatočišče v taboriščih ali med domačini, je bilo pri nas drugače.

V Trst so partizani vkorakali že 1. maja 1945, zato kakega begunskega vala proti Trstu takrat ni moglo biti. To velja tudi za Gorico, saj so se takrat umaknili v Furlanijo prek Soče in Gorice - že kot slovenske trupe jugoslovanske kraljeve vojske v domovini - primorski domobranci, četniki in tudi nekaj civilistov, vključno z nekaj goriškimi izobraženci. Njihova pot je vodila v taborišča Visco, Riccione, Cesena, Forlì, Eboli itd.

Nekaj tisoč slovenskih beguncev pa je v Italijo nekoliko kasneje prišlo s Koroške. Namestili so jih v taborišča Monigo, Servigliano in potem niže proti jugu.

A ta taborišča so bila popolnoma odmaknjena od sedanjega zamejstva, kjer je bila tudi posebna Zavezniška vojaška uprava. Predvojna Julijska krajina je bila od 12. junija 1945 do septembra 1947 z Morganovo linijo razdeljena na Coni A in B, nato je nastalo Svobodno tržaško ozemlje, ki je trajalo do oktobra 1954.

Benečije, Rezije, Kanalske doline ne omenjam, ker so pri temi, ki jo obravnavam, odigrale skromnejšo vlogo.

Zlasti Trst in Gorica pa sta kmalu postala vabljiva za politične begunce, ki so imeli tu korenine ali ki so dobili možnost zaposlitve - nedaleč od domačih krajev - v zavezniški upravi: šola, radio itd. Prihajali pa so v dokaj sovražno okolje, ki še danes večinoma težko razume medvojno dogajanje v osrednji Sloveniji.

Karavane proti Gorici

Begunska vala iz Slovenije v sedanje zamejstvo sta nastopila kasneje, ob razmejitvi leta 1947 in ob razdelitvi Svobodnega tržaškega ozemlja leta 1954. Obakrat je bila dana možnost opcije za Italijo, pred tema datumoma in po njiju pa je bilo veliko samotnih begov prek meje.

Ker je ta del naše skupne zgodovine malo znan, mi dovolite, da preberem odlomek iz uvodnika Obtožujemo, ki ga je 15. junija 1949 objavil goriški tednik Katoliški glas:

"V imenu krščanske kulture ter dostojanstva človeške osebnosti najodločneje protestiramo pred vso svetovno javnostjo proti okrutnemu ravnanju jugoslovanskih obmejnih stražnikov, ki brezsrčno pobijajo vse nesrečneže, ki bežijo iz Titove Jugoslavije v svobodni svet. Saj skoro ni tedna, da bi nas ne pretresla kaka nova tragična vest o zopetnih krvavih žrtvah. Tako so titovci prošli teden pri Cerovem v Brdih enostavno zaklali 26-letnega mladeniča iz Šmartnega, ki se je baje odpravljal preko meje. Pokol nesrečnih žrtev iz Nove vasi pri Opatjem selu dne 10. t. m. pa vpije naravnost v nebo ter je upravičeno izzval najostrejšo obsodbo pri vsem našem ljudstvu. (...) Slovenski narod je že davno obsodil komunizem. (...) Obsodile so ga stotine primorskih družin z Bovškega, Kobariškega, Kanalskega in Brd, ki so februarja in septembra 1947, tik pred priključitvijo, zapustile domačije in v dolgih karavanah bežale proti Gorici in med benečanske brate. Ne! Niso bežali pred Jugoslavijo, ampak pred komunistično tiranijo!"

Tudi teh žrtev se moramo spomniti. Mnogi optanti so svojo izbiro kruto plačali s tem, da jim, na primer, v Gorici oblasti niso dovolile vpisati otrok v slovenske šole.

Kdo je begunec?

A tu se tudi pojavlja vprašanje, koga lahko štejemo za slovensko politično emigracijo v italijanskem zamejstvu.

Primorci, ki so se pomaknili v sosednjo vas, a prek mejne črte, so to le delno.

Je dovolj opcija, apolidski potni list?

Je bil rajni svetovno znani slikar Zoran Mušič, rojen v Bukovici, torej po letu 1947 na jugoslovanskem ozemlju, ki ni hotel ostati v Ljubljani, politični emigrant? In pred sto leti rojeni slikar Milko Bambič, rojen v Trstu, primorski emigrant med obema vojnama v Ljubljani, ki je bil po vojni v Trstu povsod lepo sprejet, a mu je, kot vidimo v vodniku po Arhivu Republike Slovenije, Federalni zbirni center zaplenil to, kar so našli v njegovem stanovanju, kot ostalim emigrantom?

Je potrebna idejna, politična drža, odnos do režima doma?

Ni tu mesto za razreševanje teh vprašanj. Poudariti pa je treba, da na Tržaškem in Goriškem ni bilo take emigrantske skupnosti, kot jo poznamo - v malem - še danes v Špitalu na Koroškem, v velikem obsegu pa v Argentini, ZDA, Kanadi.

Gre za nekaj desetin, sprva stotin posameznikov, zlasti izobražencev, ki so vsekakor pustili pri nas globoko sled. Brez njih bi bila naša skupnost nedvomno revnejša, idejno manj razgibana, čeprav je bilo veliko konfliktov. Okrepili so vseslovensko, ne zgolj lokalistično čutenje, poživili slovenski jezik in kulturo na pogorišču četrtstoletnega hudega preganjanja.

Begunci v Trstu in Gorici, ki so obstali na teh tleh kljub zelo nenaklonjeni italijanski politiki, saj so jim desetletja in desetletja zavračali prošnje za italijansko državljanstvo in so zato ostajali brez služb (to učinkovito opisuje v nekaterih črticah pisatelj Vinko Beličič), na njihovih dosjejih na kvesturah pa je pisalo: "Poučuje na slovenski šoli" ali: "Aktiven v slovenskih društvih", so se v ogromni večini z leti povsem vključili v zamejsko stvarnost. Ostali so pričevalci posebne slovenske zgodbe in tragične preteklosti, ostali so dragocena vez med matico in zdomstvom, posredniki kulturnih stvaritev, ki so bile v Sloveniji prepovedane, a z minevanjem desetletij so postali del manjšinske skupnosti, zlasti če so si tu ustvarili družine. Saj so končno delali na slovenskih tleh, ne na tujem.

Nekaj izjem je bilo. Borec za neodvisno slovensko državo Franc Jeza, hotelir Vinko Levstik, pisatelj in pesnik Vinko Beličič so bili do smrti izraziti politični, idejni emigranti.

Na Goriškem se je prisotnost beguncev iz osrednje Slovenije bistveno zmanjšala ob povratku Italije septembra 1947, ko se jih je nekaj izselilo prek morja, nekaj pa preselilo v Trst. Trst pa je bil do konca Svobodnega tržaškega ozemlja leta 1954 in še malo dlje močno zaznamovan s dejavnostjo slovenskih beguncev.

Neizbrisni sledovi

Kolikor poznam našo polpreteklost, je bil njihov delež pri obnavljanju slovenskega šolstva in pri utrjevanju slovenskega jezika prek radia in na odrih bistven. V Trstu - to ne velja za Gorico - je bil bistven tudi pri vzpostavljanju javnega delovanja katoličanov. Edinole politični emigranti - in to ne vsi - so od vsega začetka ohranjali živ ideal samostojne Slovenije. Dokaj pomemben je bil njihov delež tudi na cerkvenem, prosvetnem, vzgojnem in kulturnem področju.

Vse to ni šlo brez ostrih konfliktov, saj je bil to čas hladne vojne, ozemeljskih in idejnih sporov. Če beremo takratni tisk skoraj vseh vpletenih strani, se danes počutimo nelagodno ob tolikšnem strupu ali vsaj ob tolikšnih ostrinah.

Begunci so zaigrali svojo vlogo, recimo, v šolstvu, v času ostrega levičarskega bojkota Zavezniške vojaške uprave in divjega nasprotovanja Italijanov priznanju slovenskih pravic. Med nekomunisti tudi odnosi med bolj liberalno in bolj katoliško usmerjenimi niso bili vedno idilični, pa še med domačimi in priseljenimi duhovniki (večinoma apostoli ljubljanske Katoliške akcije) se je kdaj zaiskrilo.

Šolstvo

Začnimo s šolstvom.

Aprila je kot eden izmed zadnjih predstavnikov begunskih šolnikov na Opčinah pri Trstu umrl profesor Ivan Artač. Domačin iz Nabrežine mu je v Novem glasu med drugim zapisal v nekrologu:

"Po osvoboditvi naj bi se začel redni pouk, ki pa je potekal v popolnem kaosu. Spominjam se stalne, skoro vsakodnevne menjave učiteljev, obiskov raznih inšpektorjev, ki so nam nosili nove učbenike, ki pa drugim inšpektorjem niso bili po godu. To se je nadaljevalo v veselje otrok in nejevoljo staršev. Ko je stanje v začetku tretjega razreda postalo nevzdržno, so se matere odpravile na šolsko skrbništvo zahtevat stalno učiteljsko moč. Na razpolago je bil mlad učitelj, ki ga v dodeljeni šoli niso sprejeli zaradi takratnih političnih razmer. (Sam Artač je pripovedoval, kako so ga v drugi vasi skupno nagnali - od župnika do mamic!) Naše matere pa so odločno izjavile, da jih politični razlogi ne zanimajo in da zahtevajo stalnega in dobrega učitelja. Tako se je začela učiteljska pot mladega Artača. (...) Sedaj se poslavljamo od človeka, ki je kot begunec prišel med nas, kjer ni bil vselej lepo sprejet, ki pa se je vživel v našo stvarnost in dal svoj veliki doprinos naši zamejski stvarnosti." (Antek Terčon, Odšel je znani prof. Ivan Artač, Novi glas, Gorica, 21. aprila 2005)

Znano je, da so partizani oz. jugoslovanske oblasti začeli maja 1945 vzpostavljati na Primorskem tudi svojo civilno oblast. Pripravljali so obnovitev uprave, šolstva itd. Po 12. juniju 1945, ko so Trst, Gorico in sploh zahodni del spornega ozemlja dobili v upravo Anglo-Američani, pa so ti želeli imeti svojo oblast, pri kateri naj bi sodelovale tudi italijanske stranke, komunistična partija in drugi, vendar brez monopolov. Jugoslovanska vojska se je morala umakniti, čakati je bilo treba na mirovno konferenco. Jugoslovanske oblasti pa so ubrale zgrešeno pot popolne konfrontacije. Namesto da bi skušale za slovensko manjšino doseči čimveč, so izbrale politiko "vse ali nič". Bojkotirale so zaveznike, jih proglasile za nove okupatorje, njihove sodelavce pa za nove kolaboracioniste. Veliko je bilo nasilja, moralnega in fizičnega. Zaradi bojkota nismo dobili zastopnikov na občinah, v conah, pokrajinah. Ponekod so odklonili denar za obnovo požganih vasi. Bojkot je zadeval tudi slovenske šole, ki so jih zavezniki želeli ustanoviti brez prevlade komunistov. Tudi tu je grozilo, da bo vse zapravljeno. Vskočila je politična emigracija, med domačini pa se je zaradi politike "vse ali nič" začela diferenciacija, ki je prekinila monopol partije.

Bistveno vlogo pri ustanavljanju slovenskih šol je imel prof. Srečko Baraga, ki je bil ravnatelj begunske gimnazije v Monigu. Dne 1. avgusta 1945 je prišel v Trst na razgovor k zavezniškemu častniku za vzgojo Johnu Simoniju. Tako se je tega kasneje spominjal:

"Govorila sva živahno precej časa, a vendar nisva prišla do nobenega zaključka, kajti govorila sva vsak svoje. Jaz sem prišel v Trst s točnim načrtom: preseliti našo gimnazijo v Trst, por. Simoni pa je hotel šele organizirati slovenske šole in za to nalogo je potreboval ljudi. Po skoraj dveurnem pogajanju je pristal na mojo zahtevo pod pogojem, da mu iz našega profesorskega zbora pošljem vsaj do 15. avgusta človeka, ki mu bo pomagal organizirati slovenske šole v Trstu. To sem obljubil in se poslovil. V Monigu sem takoj sklical profesorski zbor, ki pa je odločil, da moram iti v Trst jaz, gimnazija pa bo prišla, ko bom poskrbel dijaški dom za naše dijake. To je bila moja naloga, ne pa, da me je v Trst poslala reakcija, kakor so trdili komunisti. Dne 16. avgusta sem se javil na delo. (...) Tako sem se znašel popolnoma sam, prepuščen usodi in svoji pameti v pravem peklu, kajti Trst je bil v tistem času pravi pekel. Ne samo zaradi strašne draginje, popolne brezposelnosti, pomanjkanja živil, še večjega pomanjkanja stanovanj, ampak zaradi osebne nesigurnosti, skoraj bi rekel brezpravnosti. Takrat so se še vedno vršila ponoči ugrabljanja oseb, celo umori, katerih ni nihče nikdar ugotovil in tudi ne kaznoval. Kdor bi hotel politično kaj pomeniti in ne biti komunist, je bil slej ko prej zapisan smrti, in to v mestu, da o podeželju sploh ne govorim." (Alojzij Geržinič, Boj za slovensko šolstvo na Primorskem za delovanja dr. Srečka Baraga pri ZVU, Buenos Aires, 1983, str. 24-25)

Srečko Baraga, Alojzij Geržinič, Jože Peterlin, Vladimir Žitko, Vinko Beličič, Martin Jevnikar, Pavle Verbic, Vinko Brumen, Karel Rakovec, Edvard Mizerit, Oton Muhr, Vilma Kobal, Vinko Vovk, Jože Prešeren, Ivan Vrečar, France Gorše, Fedor Pogačnik, Jože Jamnik, Ruža Šturm, Viktor Schart, France Habjan in mnogi drugi begunci, ob njih vodilno še domačin Anton Kacin v Gorici, kot šolniki drugi domačini in pa pretežno levičarski primorski emigranti, povratniki iz Slovenije, so polagali temelje slovenskemu šolstvu v Trstu in Gorici.

Dovolite mi na tem mestu dve "družinski pričevanji". Moja mama, takrat 20-letna domačinka Neda Abram, diplomirana iz klavirja, je pripovedovala:

"Točno se spominjam prvega dne, ko sem stopila kot profesorica v slovensko šolo v ulici Lazzaretto Vecchio. Pouk se je začel novembra. Na sporedu je bila seja za profesorje vseh takratnih slovenskih srednjih šol. Vodil jo je kapetan John Simoni, ob njem pa so bili profesorji Baraga, Geržinič, Perhavc in Penko. Če se prav spominjam, je Simoni povedal, da bo ravnatelj nižje srednje šole Penko, trgovske akademije Perhavc, realne gimnazije pa Geržinič. Na sredi sobe smo sedeli redki Tržačani, desno od nas so sedeli večinoma bivši primorski emigranti, ki so jih napotile v Trst takratne slovenske oblasti, levo pa je bila skupina političnih beguncev iz Slovenije. Poznala sem morda pet kolegov, ki so bili prej na italijanskih šolah, večinoma pa se seveda nismo poznali in smo se radovedno ogledovali." (Bojan Pavletič, intervju Brez slovenskih šol bi naše manjšine dejansko ne bilo več, Kras, št. 70, Komen, junij 2005, str. 49)

Moj rajni oče, begunec Martin Jevnikar, pa se je pred leti v intervjuju tako spominjal tistih dni:

"V Monigu smo organizirali gimnazijo: ravnatelj dr. Srečko Baraga, jaz tajnik in profesor slovenščine ter številni drugi. Baraga je uredil z zavezniki, da so nam priznali mature in izdali spričevala.

V Monigu smo torej končali šolsko leto in uživali počitnice. Hodili smo po zanimivi in rodovitni okolici in se pogovarjali z domačini, ki so bili prijazni in tudi darežljivi.

15. avgusta 1945 so nas z vlakom prestavili v Servigliano na bolj gričevnato pokrajino. Tu je bilo taborišče še iz prve svetovne vojne - razmeroma dobro ohranjene lesene barake. Malo so jih popravili in smo se naselili v njih. Hitro so se razmere uredile in nismo občutili spremembe, ker smo bili prosti.

Medtem je šel prof. Srečko Baraga k ameriškim zaveznikom in se trudil, da bi odprli slovenske šole v Trstu. Ko so jih v jeseni 1945 odprli, nas je poklical v Trst. V mestu, kamor sem prišel z vlakom, sem se znašel sredi vsesplošnega vrvenja in popravljanja. Ker sem šolnik, sem zavil kar v stavbo, kjer so bile združene višje šole. Srečal sem ravnatelja dr. Rudolfa Perhavca, odličnega človeka, ki je bil Tržačan, a je poučeval v Mariboru. Predstavil sem se mu in mi je rekel: “Imamo izpite in manjkajo komisarji. Bi lahko šli kar v razred?” Šel sem in pomagal pri izpitih - brez nastavitvenega dekreta, na besedo. (...)

Prvi časi na šoli so bili pretresljivi. Razredi so bili polni dijakov različne starosti in izobrazbe. Znanje slovenščine je bilo skromno, ker so prihajali dijaki iz različnih šol, seveda ne slovenskih. Nekateri niso razumeli nobene besede, če sem govoril naravno. Vladala pa sta veliko navdušenje in radovednost. Začeti je bilo treba z abecedo, s pisanjem na tablo, s počasnim narekovanjem. Na tablo sem napisal vse sklanjatve, dajal preproste domače naloge in jih cele dneve popravljal v podstrešni sobi, v kateri sem takrat živel s kolegoma Francetom Goršetom in Rudolfom Fajsom. Uspeh je bil očiten in na koncu leta so skoraj vsi dosegli pozitivne ocene." (Ivo Jevnikar, Pogovor z Martinom Jevnikarjem, Dom in svet - Zbornik 1997, Maribor, 1997, str. 66-67)

Ogromno je bilo navdušenja, veliko politične napetosti. Barago so 7. februarja 1946 v Ljubljani obsodili na smrt; 8. februarja 1948 je odšel v Argentino in Primorski dnevnik je v naslovu komentiral: En zločinec v Trstu manj. Kot pravijo, je imel samosvoj, ognjevit značaj, a je bil idealni človek na tistem mestu in v slabih treh letih je postavil temelje šolstva, ki ga še imamo, od vrtcev do višjih srednjih šol.

Beguncev je bilo med šolniki veliko. Skoraj sami so napisali vse učbenike, ker knjig ni bilo. Prof. Fajs je leta 1949 ustanovil dijaški mesečnik Literarne vaje, ki ga je za njim do ukinitve leta 1979 urejal Martin Jevnikar.

Postopoma so odhajali, ker niso imeli državljanstva. Nekateri so zasloveli na ameriških univerzah: slavist Rado Lenček (v zamejstvu v letih 1945-56) na Columbia University v New Yorku, geograf Jože Velikonja (v Trstu 1948-55) v Seattlu, zgodovinar Bogdan Novak (v Trstu 1947-51) v Toledu, pa še Vlado Rus, Jože Suhadolc in še kdo.

Tisk in radio

Ob šolah je bila močna prisotnost beguncev pri medijih, ki so jih seveda nadzirali zavezniki prek AIS-a (Allied Information Service). Sem sta spadala dnevnik Glas zaveznikov (1945-47), katerega glavni urednik je bil emigrant Bojan Ribnikar (pozneje je odšel v Argentino, nato v Kalifornijo), in Radio Trst.

Nekaj slovenskih radijskih oddaj je bilo že pod nemško zasedbo, 5. maja 1945 se je oglasil partizanski Radio svobodni Trst, 12. junija 1945 ga je prevzela Zavezniška vojaška uprava, a pustila osebje na položaju in le postopno dodajala novo, tudi emigrantsko, 16. junija 1946, ko se je slovenski del osamosvojil, pa je bil za šefa imenovan begunec Jože Germ.

Drugače kot pri šolah so slovenski levičarji radio februarja 1949 sami zapustili in maja prešli na novi Radio Koper, kar so kasneje sicer obžalovali. Zato so bili v letih 1949-55 na radiu predvsem begunci.

Radio je bil prava ljudska univerza za ljudi, oropane materinščine, a tudi glasilo Zahoda v smeri Jugoslavije.

Ob radiu je nastala samostojna, še vedno živa skupina Radijski oder, ki je nastopala tudi v prosveti kot Slovenski oder, ustvaril pa jo je begunec Jože Peterlin. Iz begunskih vrst so bili v njej še njegova žena Lojzka Lombar, Marjana Prepeluh, Drago Petkovšek, Martin Globočnik, Ludvik Klakočer, Ivan Artač in drugi, člani pa so bili tudi domačini, saj je imel prof. Peterlin dar, da je pritegoval ljudi in sodelavce.

Na samem radiu oz. med njegovimi zunanjimi sodelavci pa so bili begunci še Ado Lapornik, ki je ostal v Trstu, Lado in Iza Kralj, ki sta odšla v ZDA, Božo in Miran Drnovšek, ki sta odšla v Južno in Severno Ameriko, Rado Lenček (ZDA), Egidij Vršaj in Matej Poštovan, ki sta ostala, Boris Sancin, ki je bil prej primorski emigrant, Franc Jeza (ostal), Mirko Javornik (ZDA), Vilko in Milena Čekuta (Kanada), Simon Kregar (ZDA), Zorko Simčič (Argentina), Karlo Rosman (ostal), Franc Orožen, ki se je vrnil v Slovenijo, častnik Slavko Andrée (umrl v Trstu), profesorji Martin Jevnikar, Vinko Beličič, Ivan Theuerschuh (vsi trije so ostali do smrti v Trstu) in mnogi drugi.

Glede medijev lahko omenimo še tržaško-goriški mladinski list Mlada setev (1946-50), ki ga je najprej urejal Rado Lenček, nato Jože Peterlin, oba begunca. Peterlin je leta 1957 v Trstu ustanovil revijo Mladika, ki še vedno izhaja, a je v celoti zamejska. Franc Jeza, Vinko Beličič in drugi so v Trstu urejali kratkotrajni reviji Stvarnost (1950-52) in Stvarnost in svoboda (1952-53). O tedniku Demokracija bi spregovoril malo kasneje.

Književnost

Tu bi lahko omenili tudi delež beguncev pri rasti naše književnosti in kulture.

Krajšo dobo so živeli v Trstu, a je šlo za plodna leta: pisatelj in esejist Zorko Simčič (le 1946-48), pesnik Anton Novačan, Rado Lenček, ki je objavljal etnografske razprave. Pri tem je sodeloval tudi z duhovnikom Metodom Turnškom, ki je leta 1956 odšel na Koroško, a je raziskoval tudi med Slovenci v videmski pokrajini in bil še profesor, pisatelj, ekumenski delavec. Dalje Mirko Javornik (v Trstu v letih 1948-60), Drago Petkovšek (radijske mladinske igre), pesnik in pisatelj, letošnji biseromašnik Stanko Janežič (v Trstu v letih 1945-69, nakar se je vrnil v Slovenijo).

Tu so ostali do smrti pesnik, pisatelj in kritik Vinko Beličič, literarni zgodovinar in kritik Martin Jevnikar, o katerem bi glede obravnavane teme podčrtal pomembno vlogo posrednika pri spoznavanju zamejske in zdomske književnosti, pisatelj in esejist Franc Jeza. Posebno mesto je imel Jože Peterlin kot režiser, gledališki kritik, dramatik, urednik, profesor, kulturni organizator, ustanovitelj Radijskega odra, pobudnik dijaškega Slovenskega kulturnega kluba, revije Mladika, do smrti duša Društva slovenskih izobražencev in študijskih dnevov Draga.

Likovna umetnost in glasba

Med likovnimi umetniki je treba omeniti kiparja in risarja Franceta Goršeta, ki je bil profesor v Trstu v letih 1945-52 ter je dal svoj pečat tržaški in tudi goriški kulturni sceni.

Slikar Tone Mihelič iz Škofje Loke je po vojni v glavnem delal v Trstu, umrl pa je leta 1981 v Bocnu.

Arhitekt Vilko Čekuta je nekaj zgradb oblikoval na Tržaškem, kjer je živel v letih 1945-55, nakar je odšel v Kanado.

Inženir Simon Kregar, na tržaškem radiu v letih 1945-51, je svoje talente v gradbeništvu silovito razvil v New Yorku, bil pa je tudi odličen besedni umetnik.

Med begunskimi glasbeniki bi lahko omenil le basbaritonista Marijana Kosa in pa dirigenta Ludvika Klakočerja, ki je živel v Trstu v letih 1945-57, nakar je odšel v Avstralijo, a je z vodenjem zbora Škrjanček zapustil neizbrisen spomin.

Politika

V politiki je bil prispevek političnih beguncev manjši od tega, kar bi lahko pričakovali. To pa predvsem zato, ker niso imeli državljanstva in torej političnih pravic, domače politične skupine pa so tudi raje videle, da emigranti niso v ospredju.

Čisto na začetku je bilo sicer v Trstu veliko politikov - emigrantov, vendar je bilo tu nevarno. Jugoslovanska politična policija je 26. oktobra 1945 ugrabila sredi Trsta Ivana Martelanca in ženo. Oba sta bila ubita. Naslednjega dne je bil v Trstu ugrabljen Dore Martinjak, ki je dolgo sedel v ječi. Skušali so ugrabiti Miloša Stareta, Franca Glavača, v Gorici Draga Petkovška. 22. februarja 1946 so ugrabili Albina Šmajda in ga nato ubili. 31. avgusta 1947 so v Kobaridu ugrabili in kasneje umorili liberalnega politika, sicer primorskega emigranta in po vojni spet emigranta, urednika tednika Demokracija in člana vodstva Slovenske demokratske zveze v Gorici Andreja (za domače Slavka) Uršiča.

Politično najvišji po rangu je bil med politiki, ki so se ustalili v zamejstvu, Ivan Theuerschuh, ki je bil leta 1938 izvoljen za jugoslovanskega državnega poslanca za Slovenj Gradec na listi SLS-JRZ. V Trstu je živel od leta 1947 do smrti leta 1974, vendar se je s politiko, in sicer manjšinsko politiko, ukvarjal le krajši čas. Bil je predvsem vzgojitelj, tudi starešina slovenskih tržaških skavtov.

Begunci so sicer v ozadju pomagali tudi v slovenski liberalno-narodnjaški in pa katoliški stranki.

Neodvisna država

Posebna skupina, ki jo je treba omeniti, so bili stražarji: Jože Peterlin, Matej Poštovan, Vinko Beličič, Maks Šah. Poštovan je sicer šel v politiko, ko je, pozno, postal italijanski državljan, in je bil med ustanovitelji Slovenske skupnosti v Trstu ter pozneje šef programskega oddelka na radiu. Ostali pa so se posvečali predvsem kulturi. Veliko trenj je bilo s stražarji, a so bili na katoliški strani preveč dragoceni in agilni, da bi se jim mogli odpovedati, kot je večkrat zapisal v svojih poročilih za Ljubljano Engelbert Besednjak.

Sporen je bil odnos do Jugoslavije. Stražarji so bili kot Ehrlichovi učenci za samostojno Slovenijo. Skupno z Mirkom Javornikom, ki sicer ni bil stražar, so v tem duhu izdali zbornik Tabor 51, ki je povzročil val nasprotovanja na Primorskem in Koroškem tako pri liberalcih kot pri katoliških javnih delavcih, ki so se držali takratnih smernic SLS.

Ideal samostojne Slovenije pa je počasi prodiral med mlade.

Samostojna Slovenija je bila tudi vodilo Franca Jeze, po svoje tragičnega lika človeka brez državljanstva in stalne službe. Bil je izreden idealist: krščanski socialist, pripadnik OF, interniranec v Dachauu, po vojni je zbežal iz Ljubljane, leta 1959 v Trstu v samozaložbi izdal knjigo Nova tlaka slovenskega naroda, opravljal listkovne akcije za neodvisno Slovenijo po Trstu, v letih 1978-83 pa, spet v samozaložbi, izdal pet drobnih zbornikov s pomenljivimi naslovi: Alternativa, Iniciativa, Demokracija, Akcija in Neodvisna Slovenija. Ni doživel tega, kar so mu večinoma šteli za sanjaštvo ...

Katoliško gibanje

Upam si trditi, da so pripadniki politične emigracije bistveno prispevali k emancipaciji slovenskih katoličanov v javnem življenju na Tržaškem. V Gorici je bila tradicija in so bili ljudje, v Trstu pa je prišlo do avtohtonega poskusa uvajanja krščansko socialnega gibanja le pred I. svetovno vojno (duhovniki Jakob Ukmar, Anton Čok, Andrej Furlan), potem nič. Kmalu po vojni so v Trstu začeli s katoliško politično organizacijo predvsem javni delavci z Goriškega (Peter Šorli, Anton Kacin, Teofil Simčič), nekateri domačini, a tudi begunci: Maks Šah, Matej Poštovan, Jože Peterlin, ki je kmalu prevzel Prosvetni oddelek Slovenske krščansko socialne zveze, ki se je kmalu osamosvojila kot Slovenska prosveta. Iz nje so se razvili Društvo slovenskih izobražencev, revija Mladika, študijski dnevi Draga, kar še vse plodno deluje.

Versko življenje

Begunski duhovniki Jože Prešeren, Ivan Vrečar in Jože Jamnik so leta 1945 z domačinom Lojzetom Škerlom v Trstu začeli s slovensko Katoliško akcijo, iz česar se je rodila tudi skoraj 20 let delujoča Slovenska dijaška zveza (ki ni bila istovetna s predvojno stražarsko usmerjeno organizacijo v Sloveniji), z letom 1947 otroške kolonije itd.

V Trstu je bilo takrat, kot je danes, (in tu je spet razlika z Gorico!) veliko pomanjkanje slovenskih duhovnikov. Zato so bili nekateri begunski duhovniki posebno dragoceni.

Jože Prešeren je bil več kot 40 let kaplan pri Novem sv. Antonu, torej sredi mesta, bil je katehet, pobudnik Slovenske dijaške zveze, kasneje skavtinj, zgradil je novi Marijin domu v Ul. Risorta, več let urejal otroški mesečnik Pastirček itd.

Ivan Vrečar, ki je že leta 1938 v Ljubljani pripravil molitvenik Kristus kraljuj, je z liturgičnim in drugim delom nadaljeval tudi v Trstu, kjer je bil profesor.

Z liturgijo se je ukvarjal tudi Metod Turnšek, čigar pisateljsko in narodopisno delo je bilo že omenjeno. Zunaj domovine pa je tudi vzdrževal ekumensko misel, saj je leta 1946 v Trstu obnovil revijo Kraljestvo božje, ki zadnja leta kot zbornik V edinosti ponovno izhaja v Sloveniji.

Pri tem mu je pomagal že omenjeni pesnik in pisatelj Stanko Janežič, ki je na Tržaškem delal v dušnem pastirstvu.

S Knjižicami je v Trstu nadaljeval, dokler se niso vrnile v Slovenijo, salezijanec Franc Štuhec, ki si je tudi zamislil Marijanski koledar, delal na tržaških župnijah in organiziral velika romanja.

V dušnem pastirstvu so bili Jože Jamnik, na Goriškem Jože Jurak, ki je v Gorico dospel iz Argentine leta 1963 in je opravljal tudi dragoceno uredniško delo pri tedniku Katoliški glas, Jože Kunčič, posvečen v Argentini.

Stanko Zorko, ki je pribežal v Italijo leta 1949, je vodil gradnjo Marijinega doma v tržaški četrti Rojan, kjer je bil slovenski kaplan štiri desetletja in kjer je od leta 1965 do smrti skrbel za nedeljske in praznične maše v slovenščini, ki jih neposredno prenaša Radio Trst A, poleg tega pa je 30 let urejal tedensko radijsko oddajo Vera in naš čas.

In še bi lahko naštevali, pri čemer pa bi naleteli tudi na že omenjeno težavo pri opredeljevanju beguncev, zlasti pri duhovnikih iz nekoč jugoslovanskih delov Primorske.

Prihajalo je do sporov, kot že omenjeno, a tudi do lepega sodelovanja. Vsekakor so ti duhovniki nudili dragoceno pomoč zamejskim ljudem na bistvenem področju vere, morale, smisla življenja.

Spričo pomanjkanja duhovskih poklicev tako pomoč iz Slovenije še vedno potrebujemo in jo tudi prejemamo, k sreči ne zaradi bega pred političnim preganjanjem.

Za konec pa bi lahko še dodal, da je v povojnih letih vsaj del zamejstva, tudi z veliko pomočjo beguncev, izžareval vrednote demokracije, krščanskega etosa in slovenstva, kar je bilo izredno dragoceno za ves slovenski narod, dokler ni prišlo do demokratizacije v Sloveniji, tako da je vračal matični Sloveniji, kar je prejel v hudih časih.

Vrnitev na vrh strani.    Vrnitev na kazalo      Vrnitev na prvo stran.

© COPYRIGHT 1998-2005 ID SVS. ISSN: 1408-9408. Vse pravice pridržane.