SVS Izseljensko društvo Slovenija v svetu Predstavitev Vračajoči Program SVS Kultura Novosti SVS Tabori Slovencev po svetu Duhovnost Knjiga gostov Povezave
Tabori

 

 

Program 2005 - Slavnostna akademija - V ZNAMENJU KRIŽA


Slavnostni govornik iz izseljenstva
g. BOŽIDAR FINK

 

BOŽIDAR FINK,

        

Šestdeset let je minilo, odkar se je na naši domači zemlji končalo nekaj hudega. Oditi so morali tuji sovražniki naše svobode in narodnega obstoja, ki so storili v vseh pogledih toliko gorja, in prenehalo je medsebojno bojevanje. Svoboda torej in mir! Vendar kakšna svoboda in kakšen mir?! Ob spletu svetovnih dogajanj je komunistična revolucionarna oblast dobila vso prostost, da je nasilno zavladala nad ljudstvom in pokončala rojake, ki ji niso bili po volji, pomorila pa tudi na stotisoče drugih ljudi. Potem je dolga desetletja vladala diktatorsko in ljudje so živeli v strahu. Tako stanje pa ni stanje svobode in miru.

V tistem že daljnem času je poleg prelite krvi domovina izgubljala tudi kri, ki ji je odtekala z množičnim odhajanjem v zdomstvo. Odtekal ji je življenjski sok fizične in duhovne narave. V svet so se izgubljale moči za delo in duhovni razvoj. Prizadeta je bila domovina, odhajajoči pa smo grenko občutili pregnanstvo, ki je že v antični dobi veljalo za najhujše prekletstvo. Tistim, ki nas je to prizadelo, je bilo še huje, ker smo bili opečateni kot sramoten izvržek, ki ga ni bilo dovoljeno niti omenjati.        

Spomini nas torej vračajo za šest desetletij v preteklost, ki je za vse dokaj oddaljena, saj so se med tem menjavale generacije. Vendar spominov ni mogoče zatreti. Vélika hudobija ne more biti izbrisana iz naše zavesti, ker nas je še nekaj živih, ki nas je življenjsko prizadela, sploh pa, ker resnica še ni zablestela z vso močjo. Prav zato pa tudi domača javnost ne sme biti neprizadeta ob prireditvah, ki zajemajo celoten spomin in ne varajo z lažnim prikazovanjem zgodovinskih dejstev. Današnja prireditev naj tedaj spomni rojake doma in na tujem na pogubnost zla in na veličino trpljenja, iz tega spoznanja pa  naj narod zajema nauk in moč za pot v prihodnost.

Danes torej smemo z vso pravico izraziti pred domačo javnostjo misli in čutenje rojakov, ki prebivajo v tujini ali so se od tam vrnili v domovino. Nismo hoteli biti zgolj izseljenci, saj nismo odšli z namenom, da se odselimo, ampak smo se umaknili pred nasiljem, obenem pa izrazili protest proti nastopajoči tiraniji. Dóma nismo prepustili nikomur, navezanost nanj smo odnesli s seboj v svet, hkrati z njim pa je odšel z nami tudi širni dom, domovina. Njej smo ostali zavezani v skrbi za ohranjanje in množenje njenih dobrin ter za vso njeno usodo.

Hočemo torej povedati, kaj posebej zajema in vzburja nas, trajne zdomce, ko se iz tujine oziramo nazaj v čas in hkrati vedno mislimo na rodno, za mnoge tudi samo duhovno domovino. Zavedamo se namreč predvsem dolžnosti, da pred javnostjo izrečemo obtožbo komunizma, ki je poleg mrzkega in brutalnega nacifašizma, najbolj trdovratna in zahrbtna sramota 20. stoletja, in spomnimo, ne brez ponosa, na vlogo, ki jo je izgnanstvo odigralo za ohranjanje in bogatenje slovenstva.

Na klic vesti in srca si najprej vsako leto v preteklem mesecu posebej kličemo v spomin žrtve, ki so na Slovenskem izgubile življenje zaradi komunistične revolucije. V mnogih od nas je spomin nanje še zelo živ, za druge je doba grozovitosti sicer odmaknjena v času, vendar jih zavest óbčestva povezuje s prejšnjimi rodovi v skupnem pietetnem čutenju in tudi v neodložljivi zahtevi po pravici.

Obžalujemo vse žrtve revolucije, tudi žrtve tistih, ki so se iskreno darovali za narodovo svobodo in so bili po varljivih voditeljih mimo boja proti okupatorjem zavedeni v revolucijo. Posebno priznanje dajemo tistim od njih, ki se zdaj odkritosrčno odrekajo nekdanji nezavestni ali zavestni privrženosti komunističnemu vodstvu in njegovim naklepom. Častimo pa predvsem spomin bratov, ki so se kot vaški stražarji, pripadniki kraljeve vojske in domobranci popolnoma posvetili obrambi duhovnih vrednot, človekovih pravic in narodove svobode, pa so bili toliko let zatajevani in zasramovani. S svojo odločitvijo so sprejemali skrajne posledice: pogumno so padali na bojiščih ali sprejemali smrt iz roke zapeljanega brata. Ob mislih nanje se neprestano osveščamo, da še bolj odprto sprejemamo vse, kar imamo za dobro. 

Ne ustavljamo pa se zgolj pri spoštljivem spominu na mrtve. Pred očmi nam je živa predstava neznanskega števila grobišč po Sloveniji, ki jih štejejo na stotíne. Tako množičnih pomorov, kot so bili v Sloveniji, ni bilo razen v Sovjetski zvezi nikjer drugje v Evropi. Spomnimo najprej na uradno ugotovljeno število po vojni usmrčenih pripadnikov vojaških formacij protipartizanskega tabora, torej v glavnem domobrancev oziroma takrat že pripadnikov Slovenske narodne vojske. Grozotnost zločina dobi živo predstavo, če se vmislimo v vrsto trupel, položenih drugo ob drugem tako, da bi vsako truplo zavzemalo po en dolžinski meter. Vrsta po vojni pomorjenih slovenskih vojakov skupaj s civilisti bi bila s truplom ob truplu v ravni črti dolga več kot trinajst kilometrov in bi je ne mogli obhoditi v dveh urah. Če si predstavljamo, da bi bili v tem prizoru vsi, ki so bili takrat na Slovenskem pokončani, katerih število gre v stotisoče, bi pa šla grozotna vrsta več kot enkrat čez vso Slovenijo.

Ta strahotna slika ne more in ne sme obledeti. Sila zločina mora biti trajno v javni zavesti. Živim pričam revolucije se spomin na doživeto sam obnavlja. Mlajši rodovi pa so poklicani, da izterjajo pravico do edine in celotne resnice o vsem, kar se je dogajalo, hkrati pa tudi o tem, kdo nosi krivdo za narodno tragedijo. Pri vsakem zlu, ki izhaja iz človekove odločitve, je tudi odgovornost, ki ji mora slediti zadoščenje. Zadoščenje pa smemo zahtevati in se tej pravici ne odpovedujemo.

Pomore, ki jih je izvrševalo komunistično partizanstvo v vojnem času in po njem, so voditelji opravičevali z očitanjem nečastne kolaboracije in narodnega izdajstva. Ti očitki se ponavljajo še zdaj, tudi proti nam živim. Preostali komunistični vodje in pomagači ter njihovi nasledniki ne odnehajo s sramotenjem, čeprav s tem sramotijo sebe, ko nočejo priznati ali pa ne morejo razumeti, da so njihove obtožbe povsem nesmiselne.

Ali je sodelovanje nečastno, če kdo pod okupacijsko oblastjo z njenim privoljenjem skrbi za preskrbo in varnost prebivalstva, za njegovo izobraževanje, duševno in telesno zdravje, varnost in red ter urejene družbene odnose? Komunistični prevaranti so táko delovanje označevali za kolaboracijo s sovražnikom, vendar  samo pri tistih, ki jih niso šteli za svoje privržence, in so jih s tem očitkom morili.

Ali bi bilo zame poniževalno in nečastno, če bi poklical soseda, ki mi je sicer sovražen in nasilen, naj pomaga gasiti požar v moji hiši? Sodelovala bi v istem, a iz različnih, celo nasprotnih nagibov: jaz, da rešujem dom, on pa, da obvaruje pred ognjem svojo hišo. Sosedovo pomoč bi sprejemal, čeprav bi vedel, da bi mi uničenje hiše celo privoščil, medtem ko bi bile moje misli samo pri reševanju svojega doma. Take vrste sodelovanje iz različnih nagibov tudi v našem primeru ni bilo nečastna kolaboracija.

Ko se je bilo torej treba braniti pred nevzdržnim terorističnim divjanjem komunističnih revolucionarjev v mestih in po deželi ter varovati golo življenje, ki je bilo neprestano ogrožano, so se morali umakniti vsi oziri in je bilo dopustno sprejemati pomoč od kogar koli. Zaradi splošne varnosti in sploh preživetja je bilo treba dopuščati, da so osovraženi okupatorji sodelovali z nami v stvari, h kateri jih je že sicer obvezovalo mednarodno pravo – nikoli pa nismo mi kolaborirali z njimi za njihove vojne cilje. Kaj takega se nas ni niti dotaknilo. Kdor napleta kaj drugega, žali mrtve in žive.

Nerazumno in v sebi še bolj žaljivo je obtoževanje, da smo prisegli celo zvestobo okupatorjem in osovraženemu tujemu vodji. Kdor nam to naklada, ali namenoma sprevrača pomen prisege ali pa ni dovolj razčlenil njenega besedila in se ni vmislil v bivanjsko stisko udeležencev takratnega dogajanja. Sicer pa ne bi smelo biti neznano, da je priložnostna vsiljena lojalnost povsem nekaj drugega kot zvestoba, ki se zagotavlja iz notranjih nagibov.

Kar neverjetno pa je, da se more še zdaj pojavljati očitek narodnega izdajstva, saj je vendar ta pojem zunaj vsake logike. Kako dolgo bo še treba dopovedovati, da naroda ni mogoče izdajati?! Nikjer na svetu ni zakona, ki bi kot kaznivo dejanje določal izdajo naroda, saj bi to nasprotovalo pravni logiki. Nikakor tudi ne sprejemamo, da bi smela kaka skupina zase razglašati: Narod smo mi! Sploh pa ne more biti izdaja samo v zunanjem ravnanju. Pri izdaji je vedno premišljen naklep, da se uniči ali onesposobi to, čemur je storilec zavezan. Samo kak popolnoma oslabljen duh bi si mogel umišljati, da je bila naša obramba v skrajni sili namerjena v uničenje celega naroda. Premišljeno govorjenje o našem narodnem izdajstvu pa obtožujemo kot sramotitev slovenskega naroda.

Sicer pa se je treba spomniti, da je po komunistični morali dopustno vsako sredstvo, ki pelje k cilju, tudi obrekovanje ter prelamljanje besede in zvestobe. Kdo nam torej očita izdajstvo?

Pri naših komunistih je bilo primerov izdajanja in izneverjanja na pretek. Najprej so stopili na pot veleizdaje s tem, da so se s preziranjem zakonite vlade postavili v vlogo edinega oblastnika in sovražno nastopali proti preostanku redne vojske v domovini.

Ko so klicali k uporu proti okupatorjem, so s prevaro prikrivali resnični namen, da po vojni prigrabijo oblast samo za svojo partijo. Po njihovi zamisli je bil upor naravnan v prvi vrsti proti domačim idejnim nasprotnikom, okupacija pa jim je dajala ugodno priložnost.

Z vplivanjem na domoljubna čustva so zavedli v boj proti okupatorjem dosti poštenih rojakov, ki so popadali kot žrtve prevare, da je upor smiseln  in uspeh verjeten. Z njim so izzvali neizmerno več žrtev zaradi okupacije, ki je bila že tako preveč boleča.

Z dolomitsko izjavo je komunistično vodstvo ogoljufalo nekomunistične zaveznike in si jih povsem podredilo.

Komunisti, ki so sicer klečeplazno častili Stalina, so se izneverjali celo njemu, ko niso upoštevali ukaza, naj ne začenjajo odkrite revolucije, pozneje pa so njegove privržence vlačili v pekel Golega otoka.

Verolomnost komunistov je bila očitna v tem, kako so ravnali z nasprotniki, ki so se jim na njihove obljube vdajali. Prelamljali so obljubo in jih morili s sramotnim preziranjem moralnega čuta, vojaške časti in mednarodnih pravil.

V času svojega vladanja so iznašli prevaro, s katero so slepili svet, češ da se odmikajo od boljševiškega dogmatizma. Delegatski sistem in samoupravljanje splošnega ljudskega premoženja so razglašali za pristno ljudsko demokracijo in odstop od državnega kapitalizma. V resnici je to bilo stanje brez oblasti in brez lastništva. Uveljavljala se je torej tretja faza procesa v odmrtje države in v družbo brez razredov. Edini trdni oblastnik in razpolagatelj je ostala slej ko prej vsemogočna in vseobsegajoča partija.

Ob propadu so voditelji komunizma izdali še svoje privržence s tem, da so zatajili prejšnje ime, simbole in ideale. Utopistični evangelij so zamenjali za program kapitalističnega liberalizma, ki so se ga oklenili, da po njem ohranijo oblast, gospodarsko moč in čast.

Še vsa leta po osamosvojitvi pa so hoteli sami in njihovi zagovorniki zavajati v zmoto z zatajevanjem revolucije. Tedanji boj je bil po njihovem zatrjevanju kristalno čist boj za osvoboditev naroda, brez vseh drugotnih namenov. Na laž jih je postavljala znana gospa, ki se rada zavzema za pieteto do mrtvih iz sentimentalnih razlogov, ne pa, ker bi bili vredni spoštovanja, ki so si ga zaslužili v življenju. Dobesedno je napisala: »Enačenje revolucije z NOB je vzdrževala prav socialistična oblast, kateri je krila temelj prav zveza borcev. Vsak dan smo poslušali tirade zoper tiste, ki blatijo NOB in revolucijo.« Dovolj jasna beseda! Sicer pa dokumentarni viri neovržno  dokazujejo, da komunisti niso že od začetka hoteli samo meščansko-buržujske revolucije, ampak so delali pravo proletarsko revolucijo. Kardelj je že 1940. napovedal, da bodo šli v oborožen upor proti okupatorju samo, če bodo imeli možnost za revolucijo. Petnajst let so torej skrivali revolucijo, zdaj je ne morejo več. Resnica je močnejša kot laž. Narodnoosvobodilni boj ni bil samo prepleten z idejami revolucije – kot je priznaval prejšnji državni predsednik – ampak so mu bile revolucionarne ideje začetni nagib in vodilo.

Če ima zdaj kdo ob priznavanju revolucije grenke občutke, ima razloge za to. Teroristično divjanje res ni imelo revolucionarnega romanticizma, nostalgije in mitičnosti. To ni bil upor proti obstoječi domači oblasti, ki je seveda nismo imeli, ampak  bratomorno uničevanje, s katerim so komunisti pripravljali teren za nasilen prevzem oblasti po odhodu okupatorjev. Laž in prevara torej prej in še daleč v dobi samostojnosti !

Taka je etična podoba naših nasprotnikov, ki nam hočejo še zdaj jemati čast in dobro ime. Ne priznavamo jim moralne upravičenosti, da bi nam smeli očitali kakršen koli prestopek proti dani besedi in zvestobi. Zato poslušamo žalitve in krivične obtožbe s ponosno zavestjo, da nam ne morejo jemati časti.      

Osrednje javno mnenje se vse bolj obrača k spoznavanju celovite zgodovinske resnice, po kateri bo mogoče bolj pravično vrednotiti nekdanje odločitve. Očitno se tudi hitro oddaljujemo od tega, da bi bil marksizem kot nekdaj opij za intelektualce. Že davno pa naj bi se tudi država izrecno ogradila od vse komunistične preteklosti ter obsodila medvojno in povojno teptanje človekovih pravic in demokratičnega reda. Šele to bi namreč lahko odpiralo pot k javnemu spravnemu stanju.

K ugodnemu razvoju pripomore novo zgodovinopisje s strokovno poglobljenimi obsežnimi objavami. Naj nam bo dovoljeno, da s tega mesta spomnimo tudi strokovnjake v mednarodnem javnem pravu, kako pomembno bi bilo, da s pravnega vidika utemeljijo pred javnostjo poglede na ravnanje dejavnikov v vojnem času in neposredno po njem. Poglobljeno utemeljevanje  bi bilo potrebno na primer o teh vprašanjih: kako se sme in mora prebivalstvo v svojem interesu vesti do okupatorja; pod katerimi moralnimi in pravnimi pogoji je dopusten upor in katere so torej njegove omejitve; kako velja mednarodno vojno pravo za spopade, ki niso meddržavne vojne; kako je treba pravno ocenjevati partizanstvo glede na njegovo preziranje vojnih pravil; kakšen vojaški položaj in mednarodnopravno upravičenost je imelo domobranstvo kot domača oborožena sila; kateri je bil vojaški status Slovenske narodne vojske v Vetrinju in po izročitvi domačim nasprotnikom; množični pomori vojakov in civilistov po vojni niso bili samo zločin zoper človečnost, ampak tudi posebno vojno hudodelstvo zoper ranjence in bolnike ter vojne ujetnike in izročene civiliste. Pomembno bi bilo utemeljiti državnopravni pomen razglasa 3. maja 1945 na Taboru v Ljubljani, s katerim je bila oklicana narodna država, imenovana začasna vlada in ustanovljena Slovenska narodna vojska. Strokovne pravne ugotovitve bi še več pripomogle k bolj razumnemu ocenjevanju odločitev na obeh straneh.

Zbrani smo pod znamenjem Slovenije v svetu ter ob spominih na dogajanja pred šestimi desetletji in njihove posledice. Kar pri tem mislimo, tudi izpovedujemo, a ne kot samopomilovanje in še manj kot pobujanje maščevalnosti, ampak zaradi očiščevanja narodove vesti. Po svetu nosimo ogenj, ki nas prežareva z idealom slovenstva, in tega nam nihče ne more veljavno odreči. Ogenj prenašamo tudi v mlade rodove, ki Slovenije nimajo za rodno domovino, vendar so ji duhovno prirasli.

Naša skupna zasidranost v slovenstvu torej ni samo nostalgično domoljubje, hrepenenje po izgubljenem in vase zaprta zasanjanost. Žar našega ognja se odraža v ustvarjanju in poustvarjanju slovenskih duhovnih vrednot. Z njimi sooblikujemo duhovno podobo slovenstva, ki nima krajevnih meja. Z delom našega uma in rok se lepša in izboljšuje svet, a po njem raste tudi Slovenija. Mnogi zunanji javni delavci na duhovnem ali tvarnem področju, številni znanstveniki in umetniki, vzgojitelji in socialni pobudniki so žarki v snopu luči, ki sije iz slovenskega duha v široki svet. Naši darovi svetu morejo biti tudi darovi Sloveniji, ki je po njih res vse bolj prepoznavna in ugledna. Za verne so darovi žrtev in dela predvsem tudi nadnaravno zaslužni. Osrednja Slovenija pa naš prispevek vedno bolj priznava in ceni. Želimo, naj še poveča skrb za rojake, ki živijo zunaj nje, a ne samo kot za oskrbovance. Vključuje naj jih tudi kot sodejavnike pri oblikovanju in vodenju narodne usode.

Ko se klanjamo spominu vseh naših civilnih in vojaških junakov in mučencev, zagotavljamo Sloveniji, naši rodni domovini ali domovini prednikov, spoštovanje in ljubezen. Zaupamo, da bo Slovenija zaradi zasluženja vse krvi, ki je bila iskreno prelita za njeno pravico, in zaradi ljubeče skrbi njenih hčera in sinov še vse bolj uspešno stopala v dobo pravično urejenih odnosov za srečen duhovni in tvarni razvoj posameznika in družbe ter prečiščena in s ponosom soustvarjala pravičen in varen svetovni red.

 

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani.    Vrnitev na vrh Vrnitev na kazalo      Vrnitev na vrh Vrnitev na prvo stran.

© COPYRIGHT 1998-2005 ID SVS. ISSN: 1408-9408. Vse pravice pridržane.


Izseljensko društvo Slovenija v svetu
Štula 23, 1210 Ljubljana - Šentvid
e-mail: drustvo.svs@guest.arnes.si
tel.: +386 (0)1 512-89-20
tel./fax: +386 (0)1 512-89-25
GSM: +386 (0)41 605-630