Odkritje spominske plošče

DED PRIPOVEDUJE

Polonca, veš, pri nas doma

je vse, je vse drugače,

še kruh je slajši, pa čeprav –

suh krajec za berače.

Planine sončne in gore,

potoki žuboreči,

vasice bele in ceste –

oj ljubi domek, kje si?

Še ptički lepše tam pojo,

še zarje so bolj zlate

in čudo božje, kaj je rož

dišečih sredi trate!

Polonca veš, pri nas doma –

ah, ti bi kar strmela,

to drago rodno zemljico

bi na srce prižela!

DED SE POSLAVLJA

Pod rodno streho lastovka

se vsako leto vrne,

a mene tuja zemljica

za vekomaj zagrne.

Ne bo nad grobom milo pel

mi zvon domače fare,

ne bodo pošumevale

žalujke vrbe stare.

Iz nageljna slovenskega

mi šopek naredite

in vsako leto na ta dan

na grob ga položite.

Polonca ti, Polončica

si solzo z lic obriši,

na križ nagrobni v tih spomin

takole mi zapiši:

Tu sredi pampe žalostne

naš dedek dotrpel je,

do zadnjega, do zadnjega

po domu hrepenel je  …