Življenjepis slikarke Eli Hafner

Eli Hafner se je rodila 9. novembra 1954 v Tunuyanu  (mestece v provinci Mendoza v Argentini) mami Mariji Sajevic in očetu Florijanu Hafnerju.

Eli Hafner slika že 25 let in ima za seboj 49 razstav (nekatere so samostojne, druge skupinske) ter okrog 100 slik različnih formatov. Poleg slikanja na platnu, ki je njena najljubša tehnika, riše tudi na les starih sodov. Ustvarjena dela prodaja na domači tržnici umetnikov turistom iz raznih krajev sveta. Ljudje, ki vidijo njena dela, mnogokrat izrazijo željo, da bi si sliko »ogledali« tudi s prsti.  Slike namreč izdela s čopičem in jim nato s šivanko doda  zelo drobne efekte, ki ustvarjajo videz čipke.

Eli Hafner je bila v Sloveniji prvič pred petimi leti. Spoznala je domovino v vsej njeni lepoti in se močno navezala na vse, kar je slovenskega. Sama je priznala, da ne ve, kako se bo spet vživela v domači svet. Slike, ki jih je ustvarila pod tem vtisom, pričajo o zelo globokih vezeh. Njene slike, povezane z domovino, so še posebej polne raznih drobnih detajlov. Oči in pogledi, ki jih slika, izražajo prav posebno sporočilo.

»In ko jih gledam (slike), me vse bolj kličejo in me nagovarjajo. Imam občutek, da se Eli od nobene slike ne more posloviti, dokler ne zariše še ene pike in še ene pike in še ene pike... Dokler s čopičem ne stke popolne čipke vse svoje ljubezni, ki jo Eli nosi v sebi in nam jo preko svojih del poskuša podariti, prodati za čisto malo – v zameno za svoje preživetje. In ko gledaš te slike, prav res težko razumeš, da si mora nekdo s takim naravnim talentom, s tako vztrajnostjo vsako jutro, v mrazu ali vročini, precej daleč peš od doma, postaviti stojnico in čakati turiste ... če jih bo kaj in če bodo voljni odnesti kako malenkost ... da doma družina ne bo zastonj spraševala, če je ali ni kak denar za nujne potrebe,« nam zaupa sorodnica.

Eli Hafner najraje ustvarja v tehniki olja na platnu. Njen likovni svet so ljudje. Čipke simbolizirajo intimni svet naših babic in pradedov. Slika jih z največjo natančnostjo in spoštovanjem.

Eli Hafner je samouk. Slikarski talent je podedovala po očetu. Njena mama pravi, da je Elinin čopič kot fotoaparat, ki ne sme izgubiti prav nobene podrobnosti. Zdi se, da marsikatero malenkost celo dodatno poudari. Ko je pred 25 leti izgubila prvega otroka, ji je oče svetoval, naj bolečino prenese na platno. In tako je odkrila svoj talent.

ELIZABET HAFNER DE NAJUL

Človek – umetnik je že od prazgodovine usmerjal svoje ustvarjalne niti k primarnemu, osrednjemu zanimanju, to je k samemu sebi. Človeška figura je bila obsežna in pomenljiva vsebina, upodobljena na najrazličnejše načine, najpogosteje pa kot portret ali akt. Žal pa je bila klasična tematika človeške figure v zadnjih desetletjih porinjena na obrobje tako na slovenski kot tudi na tuji likovni sceni. Ustvarjalci so zapluli v nefiguralna prostranstva. Čas modernizma je namreč figuralni svet razkrojil in preobrazil. In vendar se danes številni likovni ustvarjalci ponovno vračajo k podobi človeka.

Ne glede na smernice v umetnosti pa Elizabet Hafner, argentinska slikarka slovenskega rodu, že več kot dve desetletji svojo ustvarjalno misel fokusira prav na človeško figuro. Obrazne poteze njenih upodobljencev razkrivajo narodnostno različne tipe ljudi. Med njimi pa imajo svoje posebno mesto tisti, ki so povezani z domovino njenih staršev. Zdi se, da prav te slika s posebno ljubeznijo. Seveda pa pogosto upodablja tudi ljudi iz Argentine.

Slikanje ji je želja, ljubezen, ki se ji posveča z vso predanostjo. Njene slike nastajajo počasi in natančno. Vsaka poteza čopiča pušča odločilno sled. Ustvarja predvsem v oljni tehniki na platno, kar ji omogoča na slikovno polje vnesti specifično mehkobo, ki bi jo lahko primerjali z mehkobo duše. Pri beleženju je zelo precizna in vseskozi ohranja tesen stik z realističnim pojmovanjem človeške figure, ki jo vodi v pravo fotografsko natančnost. Pozornost posveča vsakemu detajlu in prav te dobesedno filigransko obdela. Svojstvenost likovnih zapisov Elizabet Hafner je nedvomno čutiti v upodobitvah draperije, predvsem pa čipk. S preciznostjo in mojstrsko dovršenostjo izrisuje detajle čipkastih ovratnikov, rut, pa tudi namiznih prtov in podobnega. Pri tem ne uporablja čopiča, ampak se »slikarskega tkanja« teh delov oblačil oz. dodatkov v bivanjski kulturi loteva kar s šivanko. S konico igle namreč nanaša drobne pikice barve in tako ustvarja ne le verodostojno podobo, temveč tudi taktilno dražestnost. Njene čipke so kot prave in kar same vabijo roko, da se o tem prepriča. S takšnim nanašanjem barve ustvarja občuteno, nežno površinsko naglašenost in svojstveno strukturiranost. Čipke pa v njeni ustvarjalnosti igrajo tudi simbolično vlogo, saj izpričujejo nostalgičen spomin na svet in čas njenih babic. Zdi se, da so slikarki svetinja, ki jo želi ohraniti in do katere čuti posebno spoštovanje.

V izrazito natančnem zapisovanju likovnih zgodb, ki se pogosto tematsko navezujejo na čas, ki je minil, je poleg likovne posredno vseskozi prisotna tudi dokumentarna vrednost. Slikarka nam s svojo ustvarjalnostjo obuja spomin, nas na nek način ozavešča in živo prikazuje dogodke in navade iz preteklosti. Na njenih slikah lahko celo spoznavamo narodne noše in oblačilno kulturo preteklih obdobij nasploh. Slika z naslovom Ples je tako prava paša za oči, saj so nastopajoči odeti v razkošje oblačil. Posamezni deli draperij so tako natančno obdelani, da prikazujejo vso specifiko materiala in kažejo na to, kako se slikarka osredotoči na opis vzorcev različnih delov oblačil. Njen ustvarjalni perfekcionizem, ki se izrazito kaže v upodobitvah čipk, je čutiti tudi v beleženju značilnosti drugih materialov. Avtorica zna pričarati mehkobo tkanine, toploto lesa, lesk kovine, in to tako, kot so to delali stari mojstri.

Slikarkina poteza, ki je zelo drobna in kontrolirana, pa se nekoliko sprosti v upodobitvah narave. Takrat se avtorica izraža z večjimi barvnimi partijami in z več interpretativne svobode. Velikokrat so krajinski izseki kulisa za njene upodobljence, na njej pa je pogosto čutiti nekoliko napeto atmosfersko stanje, ki bi ga lahko primerjali z bližajočo se nevihto. To pa ni le ozadje, temveč tudi dodaten vsebinski moment, ki osvetljuje njene portretirance, pojasnjuje in bogati pripoved.

Na sliki Učenje slovenščine avtorica upodobi družino, zbrano ob mizi, polni knjig slovenskih mojstrov besede. Zdi se, da na prizorišču vlada posebno vzdušje. Člani družine so predani poslušanju matere, ki bere. Za izbrano družbo se iz interiera preselimo v eksterier. Zastor meglic se razpira in vodi pogled v krajinski izsek. Intimno vzdušje je del širšega vsebinskega ambienta. Nedvomno se je avtorica za nekoliko nenavadno komponiranje posameznih sestavnin slikovne pripovedi odločila zato, da bi svojo zgodbo razpela v zanimivem simbolnem loku.

Slikarstvo Elizabet Hafner je zelo tesno vezano na stvarnost zunanjega sveta, pa vendar skuša zapise obogatiti s svojimi mislimi, spoznanji, spomini, željami in sanjami. V pripovedih, ki so navidezno žanrsko obarvane, so latentno prisotne mnogo globlje vsebine. Tudi pri upodobitvah ljudi ne upošteva le zakonitosti in pristopov klasičnega portretnega slikarstva, temveč jih posredno, prefinjeno in subtilno bogati s svojimi čustvi in z osebnimi spoznanji. Ta se sicer pogosto razodevajo le ob poglobljenem gledalčevem podoživetju.

V njeni fotografski natančnosti ni čutiti hladnega, stehniziranega pristopa, ampak ravno nasprotno. Slikarki se namreč zdi vsak detajl pomemben, zgovoren. Zabeleži ga ne le verodostojno, povsem mimetično, ampak s predanostjo in z ljubeznijo tako do upodobljencev kot do samega medija, ki si ga je izbrala za izpovedovanje.

V njeni paleti se zrcalijo naravnoposnemajoče barve, ki vodijo k raznolikosti, tonskemu stopnjevanju in izraznemu bogastvu. Tako so slikovne površine odete v pravo koloristično zakladnico.

Slikarstvo Elizabet Hafner ne dovoljuje, da bi preteklost porumenela ali izginila in da bi bil človek, ki je bistven element, obravnavan le površno. Avtorica namreč prav vsemu posveča vso svojo slikarsko pozornost. Ovrednotiti zna tudi tiste stvari, ki se nam v naglici in v površnem življenja zdijo napomembne. Njeni pejsaži so kot nekakšen naravni scenarij, v katerem je sicer dominantna vloga njenih upodobljencev še bolj izrazita. Podobe ljudi, ki so ji blizu, namesto v objektiv fotografskega aparata, ujame v okvir dvodimenzionalne slikovne površine. Tako jim lahko vdahne tudi delček svojega življenja.

V slikarstvu Elizabet Hafner se čas ustavlja. Pa ne le zaradi motivov, s katerimi pogosto zapluje v preteklost, temveč tudi zaradi načina beleženja. Kakšna pretanjenost! Le koliko potez, tistih drobnih in tako odločilnih je potrebnih, da nastane takšna gostobesedna, ilustrativno natančna in fotografsko dovršena likovna pripoved!

Anamarija Stibilj Šajn

univ. dipl. umet. zgod.

Vrnitev na vrh strani.

Slike