SVS Izseljensko društvo Slovenija v svetu Predstavitev Vračajoči Program SVS Kultura Novosti SVS Tabori Slovencev po svetu Duhovnost Knjiga gostov Povezave

Program

 

 

Program 2004 - Sodelovanje pri Vseslovenskem srečanju v DZ



IV. VSESLOVENSKO SREČANJE
Slovencev v zamejstvu in po svetu - Državni zbor Republike Slovenije, 8. julija 2004

Spoštovani predstavniki državnih oblasti, spoštovani predstavniki slovenskih manjšin v sosednjih državah, rojaki iz drugih evropskih držav, zastopniki slovenskih skupin z onkraj oceanov - spoštovane dame in gospodje - prijetno dolžnost imam, da vas pozdravim; ne kot predstavnik kakšne institucije, še manj kakšne politične stranke, niti ne kot pisatelj - pozdravlja vas rojak, ki je dolga leta živel v tujini, in se je po demokratizaciji Slovenije vrnil v domovino.

Pozdravni govori so predvsem dobrodošlice, a naj bi bili tudi prvi korak k pogovoru o odnosih med slovensko državo in rojaki izven državnih meja, k pogovoru o zakonih, ki naj bi uredili to razmerje. Seveda noben zakon ne bo pomagal, če državljani v matici ne bomo imeli "zdravega čustvenega odnosa" do rojakov po svetu in ne bomo tega odnosa tudi pravno formulirali. Problem gotovo ni preprost. Toda saj ga nimamo samo mi, in če ga kot mlada država doslej nismo uredili (celo nekatere stare evropske demokracije so šele pred nekaj leti zadevno zakonodajo uredile ...), zakaj se ne vprašati, kako so probleme v zvezi z rojaki po svetu reševali drugi. Kako so te zadeve – recimo – reševali Francozi, kako kakšni naši sosedje? Še več: tudi če jih ti niso ali še niso, ali mi svojih res ne bi mogli urediti sami? Kakor da se še danes ne moremo znebiti kompleksov,  kakor da ne bi bili zmožni v svoji hiši urediti teh zadev. Seveda so tu meddržavni odnosi, potrebna pogajanja na meddržavni ravni, nujnost bilateralnih sporazumov ipd., pa vendar ...

Danes tu ni časa niti za osnoven obris razmer, je pa vendarle prav državni zbor kraj, kjer je treba povedati, da odnosi matice do emigracije vse do demokratizacije Slovenije niso bili normalni. Niti do ekonomskih izseljencev ne vedno, kaj šele do ideoloških. Ti zadnji so bili dolga desetletja ne samo ignorirani, ampak – uporabljamo evfemizem – žaljeni. Dostikrat je že bilo rečeno, da so bile oblasti do njih v mačehovskem odnosu. Ti časi so mimo in samo upamo, da se nikoli več ne vrnejo. Na srečo so se že kmalu po demokratizaciji odnosi do politične emigracije začeli boljšati. Žal prepogosto menjavanje vodilnih – recimo na Uradu za Slovence po svetu –reševanju tega vprašanja ni bilo v korist, saj nihče od njih, tudi če je hotel, ni mogel imeti pregleda čez celotno problematiko in torej možnosti se načrtov dokončno lotiti. Kljub temu je prišlo do tesnejšega sodelovanja med matico in emigracijo, do številnejših medsebojnih obiskov tako posameznikov kakor skupin, do finančne pomoči kulturnemu ali športnemu življenju v tujini. Marsikak projekt, ki sicer ne bi mogel zaživeti, je zaradi pomoči iz matice bil uresničen, prišlo je do sodelovanja pri šolstvu v emigraciji in podobnem. Mirno lahko rečemo, da so se uspehi kmalu začeli kazati in da so vedno otipljivejši. Navezanost mlajših, v tujini rojenih rodov – kdaj gre za tretjo, kdaj celo že za četrto generacijo – na domovino očetov seveda ni bila ohranjena samo zaradi materialne pomoči, je bila pa z njo dostikrat okrepljena.

V naši migracijski politiki se je marsikaj premaknilo, žal pa vemo tudi to, da je  recimo krovni zakon o Slovencih v zamejstvu in v svetu, ki naj bi naposled – trinajsto leto že živimo v demokraciji! – dal trdno pravno podlago za medsebojno sodelovanje – bil zavrnjen. Ali res odkrivamo kaj novega, če povemo, da v naši državi do raznih rešitev ne pride, ker so celo ta vprašanja dostikrat področje politične diskriminacije?

Morda nekaj besed o tem, kako mnogi, ki smo se vrnili v Sovenijo, ki pa smo še vedno povezani z rojaki po svetu, opazujemo dogajanje v slovenski družbi.

Ponekod po evropskih parlamentih ali komisijah ne sedijo od vlade postavljeni, ampak od emigrantov izvoljeni zastopniki; ponekod imajo ti samo svetovalno funkcijo, drugod celo del izvršilne; ponekod ti – tako kakor v domovini izbrani poslanci  – odločajo pri zakonih, ki se dotikajo problematike rojakov v diaspori. Kakšno stališče je do tega vprašanja zavzela naša država? 

Ali pa problem, ki se je pojavil ob ekonomski katastrofi v Argentini. Kako so reagirale druge države, katerih državljani so se tam prav tako znašli v težavah? Kako so pomagale rojakom v tujini? Ali pa: kako so urejali vprašanje repatriacije (če uporabimo splošen izraz za vračanje tistih, ki so nekoč odšli v zdomstvo ali izseljenstvo, ali za priselitev njihovih potomcev)? Ponekod so države vračajočim se priskočile na pomoč s krepko finančno pomočjo, s posebnimi olajšavami za kredite, s subvencijami podjetnikom in podobno. Ponekod so se rešitve problema lotili hitro, če ne drugače, z naselitvijo vračajočih se na zapuščene, demografsko ogrožene predele dežele. In pri nas? Še dobro, da so v Sloveniji nekaterim vračajočim se nudili prvo pomoč zasebniki, sorodniki ali prijatelji, da je prišlo do sodelovanja Rafaelove družbe, Karitasa in podobnih ustanov. Kako bo naša država reševala te težave v prihodnje?

Prebiramo o iskanju "kohezijskega faktorja" med matico in rojaki, poslušamo o "psiholoških determinantah, ki bi olajšale razgovor med enimi in drugimi", toda stvar je bolj preprosta: ali čutimo svoj narod kot vrednoto, svojo državo kot nekaj našega, ali ne? Skratka: nam je "sosed" rojak, ki je v stiski, res sosed, prijatelj? Ali pa nam je tuj? Ali pa morda celo še vedno prisluhnemo ljudem, ki nam polnijo ušesa s "sovražno emigracijo"? Samo mimogrede: ugovori, češ da se projekti repatriacije v kakšni izmed  sosednjih držav niso vedno posrečili, so ničevi. Celo – kakor pravi rek –  "zloraba nečesa še ni argument proti rabi", kaj šele pomanjkljivost, posledica morda ne dovolj dobro organizirane pomoči. 

Potreben je pogovor. Seveda pa do njega ni lahko priti, dokler je – žal! – še vedno kdaj slišati: "Pustimo emigrante! Saj jih bo tako ali tako kmalu konec!" Baje živi po svetu 400.000 slovensko čutečih rojakov – po nekaterih virih celo 500.000, torej vsak peti ali celo četrti Slovenec. Po drugih računih samo 350.000. Torej "samo" vsak šesti. A tudi ko bi živel zunaj meja republike samo vsak deseti ali dvajseti ...Vsaj razmišljajoči bi se morali ustaviti ob odkritju, kakšen človeški potencial imamo zunaj države. Ne gre za deset in deset tisoče rojakov, ki obvladajo svetovne jezike, niti ne na stotine rojakov, ki zavzemajo vodilna mesta po svetovnih podjetjih, ali za one, ki poučujejo po tujih univerzah in inštitutih – mislimo predvsem na "molčečo večino",  ki je tudi v zamejstvu in v emigraciji dostikrat živa žila življenja, na ljudi, ki so tudi še danes za svojo domovino pripravljeni kaj žrtvovati. Mnogim zveni danes ta beseda kot arhaizem, in vendar ... Za mejami naše republike in po svetu ni malo rojakov, ki živijo za Slovenijo in ne samo za kakšnega v tujini umrlega pesnika velja, kar je ob njegovi smrti dejala žena: "On ni nikoli živel v tujini, on je samo umrl v tujini."

Zadnje čase se je pri nas dosti govorilo o tujcih, o izbrisanih, o Romih. Pravna država naj te zadeve pač po pravni poti uredi. Govorilo pa se je tudi o naši ksenofobiji. Toda ali se ni ob naših reakcijah na prošnje slovenskih državljanov, ki bi se želeli vrniti v domovino staršev, pojavila med nami slovenofobija? Tu so rojaki, državljani – torej ne gre za izbrisane, a tudi ne za ... v-pisane. Ne odganjamo jih, toda čez prag jih ne vabimo. Zdaj pa: ali smo ob ne-odzivu naših oblasti na ta problem zasledili v medijih kakšno razburjenje? In če ga nismo, kje je vzrok? – Vstopili smo v Evropsko Zvezo. Eni s strahom, drugi uživajoč ob izzivih, novih priložnostih, ne eni, ne drugi pa ne vemo natančno, kaj nas čaka. Vemo pa lahko, da nas skozi stoletja ni reševal ne Dunaj, ne kasneje Beograd in da nas tudi Bruselj ne bo. Da je vse odvisno od nas samih. Pravzaprav je žalostna tista misel, da – navajam – "Noben narod (pa tudi  država) – ni postal velik, dokler ni spoznal, da nima nikamor stopiti po pomoč" (C. D. Warner), toda ali ne bi bilo še bolj žalostno, če bi država svojim v stiski ne priskočila na pomoč?

Zdi se, da smo se  kljub raznim spremembam premalo ozirali na rojake onkraj meja republike – "Ljubljane ne zanimamo!" je slišati po manjšinah. Za nekatere v naši državi – še posebej za mlade, ki so po šolah bolj malo zvedeli o zamejstvu, kaj šele o emigraciji – se je Slovenija končevala "pri Fernetičih", za druge na "Trojanskem klancu". Kaj smo s tako miselnostjo povzročili?

Seveda bi bilo naivno, če bi ob osamosvojitvi matica računala na gospodarsko pomoč zamejstva ali našega ponekod v emigraciji kar uspešnega gospodarstva. Ali pa, da bi računali, da bo v politični emigraciji zrasel slovenski don Sturzo, ki bi našemu De Gasperiju pripravil moralno in ekonomsko zaledje za vzpostavitev demokracije po padcu totalitarizma, ali da se bo rodil De Valera, ki bo, čeprav v tujini rojen, dosegel osamosvojitev Irske, kaj šele – če govorimo v Izajijevem jeziku – da bi naša diaspora v slogu Šeerit Israel – predstavljala "slovenski odrešeni ostanek" – toda tudi še danes ne vzeti v poštev intelektualnega, da!, pa tudi čustvenega naboja emigracije, iz katerega se v kritičnih trenutkih lahko spočne marsikaj – ne bi bil znak politične dozorelosti.

Pri reševanju teh problemov pa se kdaj celo pri ljudeh, ki jim je Slovenija pri srcu, pojavi skušnjava: želja po neke vrste avtarkiji. "Slovenija ne potrebuje nikogar zunaj svojih meja, vsa vprašanja bo rešila sama." Toda podobni skušnjavi lahko zapade tudi emigracija: "V domovini nas ne upoštevajo, ne izgubljajmo torej sil, zaživimo svoje življenje." Ni treba biti sociolog, kaj šele zgodovinar, da veš, da je posledica takih skušnjav lahko usodnejša od vse samozadostnosti matice, kakor tudi od vsega izoliranja emigracije od matice.

Bojimo se pa, da naša država ne bo mogla izrabiti potencialov, če ne pride do jasnega pogleda na našo tragično polpreteklost. Slovenija potrebuje resnico. Tisto, "resnica vas bo osvobodila" še daleč ne velja samo za religiozno sfero. Vsakemu psihiatru, tudi ateistu, je to znano. Ali nam ne bi lahko ravno ljudje iz emigracije - porojene iz različnih vzrokov in dob, že leta živeči v demokraciji in oddaljeni od naših vsakodnevnih, kdaj celó načrtno sproženih diskusij – prinesli treznejšega tona v naše pogovore? Emigrantstvo sámo namreč je in bo vedno eden naših problemov. Odhajanje v tujino bo tudi v prihodnje stalna sestavina slovenske stvarnosti. Celo v primeru, če odslej nikdar nikomur več ne bo treba prek meje, ker bi želel svobodno govoriti, bodo še vedno med nami ljudje, ki bodo odhajali v svet, bodisi po "večji kos kruha" bodisi v iskanju novega znanja. Samo jasni odnosi – dolžnosti države do emigrantov, pa seveda tudi njih do države – bodo ustvarili podlago za uspešno sodelovanje.

Že kmalu po tem zasedanju se bo začelo delo po skupinah. Izzivi: od juridičnih vprašanj do možnosti izobraževanja emigrantov v domovini, od ekonomskega sodelovanja do zadev kulture in športa, od repatriacije eksistenčno ogroženih rojakov v državah, kjer že dalj časa vlada politična ali ekonomska kriza, do vprašanja pridobitve  državljanstva in podobnega – slišati bo glasove predstavnikov vlade, strokovnjakov, pa tudi po svetu živečih rojakov. Na srečo je med nami vedno več ljudi, ki vedo, da teza: "emigracija – izgubljena investicija", ne drži. Vemo pa tudi, da čas teče in da je čas, da za to "investicijo" čimprej poskrbimo

Naj se za konec vrnemo na začetek. Res: zakoni sami ne bodo pomagali. Toda toliko večjo težo bodo imeli, kolikor bolj se bo v nas prebudila tudi še zavest solidarnosti do naših prednikov, katerih mnogi so v preteklih stoletjih dali življenje za narod, sanjali o lastni državi in ji pripravljali pot, pa tudi zavest odgovornosti za njeno prihodnost. Tako, po domače: Kakor je res, da lahko kljub "zdravim pljučem" –  zakonom – "umremo", če ni "kisika", ljubezni – tako je res, da so poleg "kisika", ljubezni, samo "zdrava pljuča", zakoni, porok za normalno "dihanje". 

Vsem navzočim, predvsem sodelujočim pri iskanju "skupnega dobrega" – iskrena dobrodošlica in želje, da bi to srečanje rodilo bogate sadove. Hvala za pozornost!  

Zorko Simčič

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani.


IV. VSESLOVENSKO SREČANJE

VRAČANJE SLOVENCEV V DOMOVINO

 

Spoštovani predstavniki slovenske vlade in države, dragi izseljenci!

 

V imenu Izseljenskega društva Slovenija v svetu in v svojem lastnem imenu, prisrčen pozdrav vsakemu posebej!

 

Lepo je, da enkrat letno nas Komisija Državnega zbora za Slovence v zamejstvu in po svetu povabi, da se pogovorimo o skupnih izseljenskih vprašanjih in jih skupaj poskusimo rešiti.

Izseljenstvo je bolečina naroda, je pa dejstvo, kateremu se ne moremo izogniti. Slovenija je pod okriljem drugih držav izgubljala mnogo svojih otrok; s osamosvojitvijo se je pa proces nekako obrnil. Z vstopom Slovenije v Evropsko zvezo pa upamo, da se bo vračanje Slovencev in njihovih potomcev domov še bolj okrepilo.

 

Izseljensko društvo Slovenija v svetu je prostovoljno združenje Slovencev iz domovine in sveta, katera poglavitna naloga je povezovanje vseh Slovencev z matično domovino, preučevanje izseljenske problematike in reševanje vsestranskih potreb zlasti na področju šolstva, kulture, kulturne dediščine, športa in svetovanja.

Ustanovljeno je bilo leta 1992 na pobudo v tujini rojenih slovenskih izseljencev, ki so se po osamosvojitvi preselili v Slovenijo, ter drugih pobudnikov iz domovine in izseljenstva kot nujna potreba izseljencev po ustreznem sogovorniku v domovini.

SVS skrbi za živo vez med izseljenci in matično domovino; skrbi tudi za ohranjanje slovenstva zunaj meja slovenskega matičnega ozemlja. Hkrati si prizadeva za vračanje slovenskih izseljencev v matično domovino in njihovo vključevanje v slovenske razmere.

SVS je torej društvo, ki ve, da kjerkoli po svetu doni slovenska beseda, kjer utripa slovensko- čuteče srce, tam je duhovna Slovenija.

 

 

V Resoluciji o odnosih s Slovenci po svetu, ki jo je Državni zbor na podubo Komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu sprejel 23. januarja 2002, je zapisano med drugim:

 

((»4.5. Repatriacija, državljanstvo in status brez državljanstva))

 

Republika Slovenija je zainteresirana za vračanje Slovencev po svetu v Slovenijo, ravno tako pa tudi za naselitev njihovih potomcev.

(…) Olajšave naj zajemajo tudi poenostavitev postopkov, kot je nostrifikacija diplom ipd.

 

Slovencem po svetu, ki živijo v državah, kjer vlada huda politična oziroma gospodarska kriza, Republika Slovenija omogoči njihovo vrnitev v domovino.

 

Republika Slovenija je zainteresirana, da se osebam slovenskega porekla, ki imajo aktivno vez s Slovenijo in ki to želijo, omogoči pridobitev slovenskega državljanstva. (…)«

 

Z Resolucijo so slovenski mediji, uradi in prebivalci postali pozorni, osveščeni, da je del slovenskega naroda, ki je razpršen po svetu, tudi del slovenskega narodnega telesa. Kaj še manjka za uresničitev Resolucije in kako naprej po začrtani poti?

 

Res smo zainteresirani za vračanje Slovencev po svetu in njihovih potomcev v Slovenijo, vendar ob vračanju Slovencev se pojavljajo težave, ki bi jih lažje reševali z zakonom in tako uresničili Resolucijo.

 

Težave, s katerimi se soočajo Slovenci, ki se vračajo:

 

1. Prijava stalnega bivališča:

To je prvi postopek, ki ga mora vrnjen Slovenec opraviti, da si lahko uredi zdravstveno zavarovanje, se vpiše v Zavod za zaposlovanje, vpiše otroke v šolo in vrtec idr.

 

a. Zakon pravi, da oseba prijavi stalno bivališče na svojem naslovu; na naslovu, kjer najema, če mu lastnik nepremičnine to dovoli; oziroma pri sorodnikih.

 

b. Težava: Vračajoči Slovenci, ki najamejo stanovanje za krajši čas, da si uredijo vso potrebno dokumentacijo in si poiščejo službo, ne morejo prijaviti na tem naslovu stalnega bivališča, ker je najemniška pogodba krajša od treh let, torej običajno jim lastnik ne dovoli, da prijavijo stalno bivališče. Druga težava je v tem, da nekateri sorodniki, še pod vtisi iz prejšnjega obdobja, si ne upajo prijaviti sorodnike na svojem naslovu.

 

c. Rešitev: Vrnjeni Slovenci in njihovi družinski člani (državljani in nedržavljani RS) naj bi smeli prijaviti stalno bivališče na naslovih, kjer najemajo nepremičnino, četudi za kratko obdobje, oziroma na naslovu, kjer mu lastnik dovoli (sorodniki, prijatelji, dobrodelne ustanove, izseljenska društva), četudi dejansko ne bivajo tam.

 

d. Prim. Zakon o azilu: (čl. 43.: »Prosilci za azil imajo pravico do:

- prebivanja v Republiki Sloveniji, dokler postopek ni pravnomočno končan;«

čl. 47. Begunci, (…), imajo pravico do: - stalnega prebivanja; (…)

 

2. Štipendije:

V Resoluciji je zapisano: »(MŠZŠ) - zagotavlja štipendije za udeležbo Slovencev po svetu na poletnih šolah slovenskega jezika in na celoletni šoli slovenskega jezika v Sloveniji in s štipendijami omogoča tudi celotni študij v Sloveniji,«

 

a. Zakon pravi, da so to štipendije za Slovence brez slovenskega državljanstva.

 

b. Težava: Slovenski državljani, ki prihajajo iz tujine, zakonsko ne morejo zaprositi za te štipendije, namenjene slovenskim izseljencem, ker so izključno namenjene Slovencem brez slovenskega državljanstva. Vendar, ker vračajoči oz. prihajajoči slovenski državljani nimajo stalnega bivališča v Sloveniji, ne morejo biti deležni ostalih štipendij, katere so deležni državljani s stalnim bivališčem v Sloveniji. Torej slovenski državljani iz sveta nimajo nobenih možnosti dobiti štipendije, ker ne spadajo v kategorijo tukaj živečih Slovencev ne v kategorijo Slovencev brez državljanstva. Druga težava se pojavi z zdravstvenem zavarovanjem. Državljani RS, mlajši od 26 let, če študirajo, so zavarovani po starših. Slovenci, ki prihajajo iz sveta, niso zavarovani po starših in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije nima zakona, po katerem bi zavarovala mlajše študente brez staršev.

 

c. Rešitev: Štipendije naj bi bile za Slovence iz sveta in za njihove družinske partnerje. S tem se jim omogoči, da, če se vrnejo, delajo naprej za ohranjanje Slovenije v svetu; če ostanejo v Sloveniji, se hitreje vklopijo v slovensko realnost in ne bodo breme državi, ampak korist. Omogočiti jim je treba tudi status študenta in zdravstveno zavarovanje kot ostalim državljanom RS.

 

d. Primerjava z zakonom za azilante:

»čl. 19.: Republika Slovenija zagotavlja pogoje za vključitev beguncev v kulturno, gospodarsko in družbeno življenje Republike Slovenije. Pri tem zlasti:

- organizira tečaje slovenskega jezika za begunce;

- organizira tečaje in druge oblike za nadaljnje izobraževanje in poklicno izpopolnjevanje beguncev;

- seznanja begunce s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo.«

»čl. 53.: Begunci in njihovi ožji družinski člani po tem zakonu imajo glede osnovnošolskega, višješolskega, visokošolskega in univerzitetnega izobraževanja enake pravice in dolžnosti kot slovenski državljani.«

 

3. Stanovanje:

 

a. Slovenec, ki se vrne iz tujine in nima možnosti bivanja pri sorodnikih, nujno potrebuje začasno stanovanje, po možnosti v Ljubljani, kjer so vsi uradi, da si uredi potrebno dokumentacijo, si poišče službo in se nato preseli v kraj, kjer dobi zaposlitev.

 

b. Težava: Republika Slovenija nima ustreznih stanovanj za take primere.

 

c. Rešitev: Občine naj bi prednostno obravnavale in pomagale Slovencem, ki prihajajo iz tujine, zlasti številčnim družinam. Mesto Ljubljana, ki ima veliko prosilcev pa naj bi jih obravnavala prednostno ob preučitvi primera. Stanovanjski sklad naj bi vsako 10. stanovanje namenil vračajočim izseljencem. Oziroma, naj bi namenilo nekaj »prehodnih« (za nekaj mesecev) stanovanj z ugodno mesečno najemnino.

 

d. Prim. Zakon o azilu:

»čl. 45.: (1) Za nastanitev tujcev, ki so v postopku zaradi pridobitve azila, se organizira azilni dom. Azilni dom ustanovi in zanj skrbi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.

(2) Prosilcem za azil, ki so nastanjeni v azilnem domu, je zagotovljena osnovna oskrba, ki obsega:

- nastanitev; prehrano; obleko; žepnino.« ((idr. členi tega zakona.))

 

4. Zdravstveno zavarovanje:

Vsem Slovencem in njihovim družinskim članom, ki prihajajo iz tujine, naj bi jim država omogočila enomesečno osnovno in dodatno zdravstveno zavarovanje. V tem času bi si uredili vso potrebno dokumentacijo, in eventualno službo in s tem se zdravstveno zavarovali. To je še zlasti potrebno za Slovence, ki prihajajo iz kriznih držav (katere omenja Resolucija). Vrnjenim upokojencem, ki jim država (npr. Argentina) ne pošilja izplačila pokojnine in se ne morejo vklopiti v službeno razmerje, naj bi jim osnovno in dodatno zdravstveno zavarovanje financiralo Center za socialno delo.

 

Prim. zakon za azil: »čl. 43.: Prosilci za azil imajo pravico do:

- osnovne oskrbe; osnovnega zdravstvenega varstva; (…).«

»čl. 46.: (1) Prosilci za azil imajo zagotovljeno zdravstveno varstvo.« ((idr. členi tega zakona.))

 

5. Socialna podpora:

Nujna bi bila odobritev začetne finančne podpore ter socialne in zdravstvene varnosti za vse vračajoče Slovence in njihove družinske člane v prvih mesecih po prihodu do ureditve statusa in vključitve v delovno razmerje. Za upokojence iz kriznih držav naj bi socialna podpora bila stalna oz. do ureditve razmerja med državama.

 

Prim. Zakon o azilu:

»čl. 45.: (2) Prosilcem za azil, ki so nastanjeni v azilnem domu, je zagotovljena osnovna oskrba, ki obsega: - nastanitev; prehrano; obleko; žepnino.« ((idr. členi tega zakona.))

 

6. Pokojnina:

Republika Slovenija naj bi odobrila »začasno pokojnino Republike Slovenije« Slovencem, ki prihajajo iz kriznih držav, zlasti iz tistih, s katerimi podpisuje meddržavni sporazum in s tem slovenskim vrnjenim izseljencem začasno priznala odsluženo delovno dobo v tujini.

Hkrati naj bi na podlagi sprejete Resolucije (»- izražajoč priznanje vsem Slovencem izven Republike Slovenije, ki si prizadevajo ohranjati slovenstvo in ki so pripomogli k priznanju Republike Slovenije po njeni osamosvojitvi«), podelila to priznanje starejšim vrnjenim Slovencem, ki so ustvarjali slovenstvo v tujini, v obliki izjemne pokojnine na področju kulture (Pravna podlaga: Zakon o izjemnem priznanju in odmeri starostne pokojnine osebam, ki imajo posebne zasluge (Ur. l. RS št. 14/90).

 

7. Nostrifikacija diplom:

Postopek nostrifikacije diplom je na nekaterih fakultetah dolgotrajen. Naj bi Slovenci iz sveta imeli prednost pri postopku, tako da bi bil hitrejši in cenejši. Z znanjem slovenskega jezika bi lahko Sloveniji ponudili znanje, ki so ga pridobili v tujini.

 

a. Resolucija: »Olajšave naj zajemajo tudi poenostavitev postopkov, kot je nostrifikacija diplom in podobno.«

 

b. rešitev: poenostavitev postopka ter oprostitev ali popust ali odročno plačilo za nostrifikacijo diplome.

 

8. Vozniško dovoljenje:

V Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-C), 21. člen zaostruje 135. člen, ki zadeva vračajoče Slovence. Do sprejetja zakona so Slovenci lahko zamenjali tuje vozniško dovoljenje s slovenskim. Po novem zakonu lahko vrnjeni Slovenec vozi s tujim vozniškim dovoljenjem do enega leta po prihodu v Slovenijo. V tem času lahko zamenja tuje vozniško dovoljenje za slovensko po opravljenem praktičnem delu izpita. Nerazumljivo je, da voznik, ki je pridobil vozniško dovoljenje v tujini, je varen voznik v prvem letu bivanja v Sloveniji, v nadaljnjih let bivanja pa ne več, zato se mora prijaviti na avto-šolo in opraviti praktični del izpita. Nov zakon predvideva v 36. členu olajšavo za državljane bivše Jugoslavije.

 

Predlog: glede na sprejeto Resolucijo, črtanje omejitve za vračajoče Slovence, ki v prvem letu bivanja niso naredili prekrška, torej zamenjava vozniškega dovoljenja brez izpita.

 

9. Znižanje cene za slovenski potni list in prošnjo za sprejem v državljanstvo v DKP po svetu:

Postopek za sprejem v državljanstvo, ki se vodi prek diplomatsko-konzularnega predstavništva, traja zelo dolgo. Potrebno je pospešiti vodenje postopkov pri ugotavljanju in evidentiranju državljanstva. Poleg tega je treba na DKP plačati zelo visoko upravno takso (270 U$D) že ob priglasitvi vloge, in se taksa ne vrne, če je prošnja zavrnjena; za potne liste je treba plačati 80 U$D.

 

Predlog: Olajšava za Slovence, ki živijo v državah z ekonomsko-kriznimi razmerami.

 

10. Vsi državni resorji naj bi bili vključeni v vračanje Slovencev iz tujine

Pričakujemo, da bi vsi tisti, ki delamo za izseljence in vračajoče, to je Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, Izseljensko društvo Slovenija v svetu bili redno osveščeni z vsemi zakoni in spremembami v zvezi z vračajočimi Slovenci. V ta namen naj bi vsak državni urad pošiljal sporočila, zakone, predloge idr., da bi lažje svetovali in pomagali vračajočim Slovencem.

 

Dejavnosti Izseljenskega društva Slovenija v svetu na področju vračanja Slovencev v domovino

 

1. Izseljensko društvo Slovenija v svetu je po statutu že dvanajst let neke vrste informacijski center za Slovence po svetu. Z neposrednimi pogovori, naročili, z vsakoletnimi Tabori, informativnimi listi in spletno stranjo je v pomoč številnim Slovencem iz Argentine, ZDA, Kanade, Nemčije, Švedske, Francije, Nizozemske, Belgije idr. zlasti pri

a. ugotavljanju državljanstva,

b. denacionalizacijskem postopku,

c. zapuščinskih postopkih,

č. pridobivanju lastninskih certifikatov,

d. nostrifikaciji diplom,

e. prevodih dokumentov,

f. iskanju zaposlitve,

g. pisanju in oblikovanju prošenj za delo in življenjepisov

h. posredovanju za zdravstveno zavarovanje

i. iskanju ugodnih stanovanj

j. prošnji za štipendije

k. učenju slovenščine

l. iskanju ugodnih letalskih vozovnic

m. selitvi in kontejnerjih

n. sprejemu vračajočih izseljencev

o. spremstvu in večplastni podpori

p. integraciji v novo okolje – zlasti otrokom in mladim

r. zapletih na letališču, itd.

 

2. SVS komunicira s Slovenci po svetu v slovenščini in po potrebi v drugih svetovnih jezikih, ki jih govorijo v državah, od koder izhajajo. SVS spremlja vračajoče, njihove želje in načrte, še preden pridejo v Slovenijo.

 

3. SVS informira preko spletne strani SVS (http://www.drustvo-svs/informacije.html).

 

4. SVS išče in ponuja informacije na področju državljanstva, obvešča državne resorje o pomanjkljivosti zakona (omejitev na 36 let za pridobitev državljanstva idr.). Informira in išče rešitve pri pridobivanju stalnega bivališča. Sodeluje s Komisijo DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu pri pisanju Zakona za Slovence po svetu.

 

5. SVS išče podatke in informira na področju zaposlovanja (zakoni, Zavod za zaposlovanje, razne borze dela, državna in privatna podjetja, podjetniki idr.) Pomaga pri pisanju prošenj za delo, življenjepisov in pri iskanju zaposlitve.

 

6. SVS informira o postopkih nostrifikacije za osnovno, srednjo, višjo in visoko šolo. Osebno ureja postopek kot pooblaščenec izseljencev, ki so še v tujini in se pripravljajo na prihod v domovino.

 

7. SVS pomaga pri iskanju primernih stanovanj (MOP, Stanovanjski sklad – dali smo predlog na Urad za posredovanje za izseljence pri razpisu, Stanovanjski sklad za upokojence, Katoliška Cerkev, Karitas, Rdeči križ, oglasi v časopis, na radio, intervju za časopise in radio, iskanje po časopisnih oglasih, po zvezah in poznanstvih).

 

8. SVS obvešča slovensko javnost o vračanju Slovencev: 9. tabor Slovencev po svetu, predavanja, dobrodelni koncert, izjave za medije.

 

9. SVS s podporo Ministrstva za šolstvo, znanost in šport je organiziralo dva tečaja slovenščine za začetnike in partnerje Slovencev z namenom, da se ti hitreje vključijo v slovensko realnost.

 

10. SVS je preskrbela nekaterim vračajočim finančno pomoč preko sponzorjev.

 

11. SVS pomaga prek oglasov in znancih ter raznih akcij pri iskanju hišne opreme in bele tehnike ter telefona.

 

12. SVS vsa leta tesno sodeluje z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu in mu je v pomoč pri reševanju konkretnih vprašanj. Na zadnjem širšem sestanku, ki ga je sklical Urad za zamejce in Slovence po svetu, je bilo SVS izbrano za člana ožje delovne skupine, predstavnika civilne družbe in izseljencev.

 

13. SVS sodeluje z izseljenskimi organizacijami Slovencev po svetu, posreduje državi njihove potrebe in sporoča izseljencem o državnih dogodkih in odločitvah.

 

14. SVS sodeluje z Rafaelovo družbo in z delovno skupino, ki je bila ustanovljena za pomoč izseljencem pri vračanju v domovino.

 

15. S pomočjo ŽU Šentjakob ob Savi, organizira družabna srečanja za vrnjene izseljence, ki si želijo socialnega druženja, kar se je izkazalo kot potrebno pri vključevanju v novo okolje.

 

Opombe, problemi, prošnje in predlogi

 

a) Delo, povezano z vračanjem Slovencev v domovino, je bilo opravljeno na prošnjo posameznikov in družin, ki prihajajo v Slovenijo.

 

b) Ugotavljamo, da ob postavljanju sistema za repatriacijo Slovencev bi lahko bili še bolj učinkoviti, če bi ministrstva in uradi, s katerimi smo se že pogovarjali, izdelali program konkretnih akcij. To bi omogočilo rešitve širšega obsega. Predlagamo koordinirane rešitve vseh ministrstev pri urejanju državljanstev, stalnega bivališča, nostrifikacija diplom itd. ter formalni zapis v zakonski obliki.

 

c) Ugotavljamo, da bi pristojne službe hitreje ukrepale, če bi bile obveščene o resoluciji in državni volji po vračanju Slovencev v domovino.1

 

d) Nekateri novinarji se prizadevajo, da bi predstavili slovenski javnosti »nov pojav« vračanja Slovencev. Menimo, da bi država morala dajati izjave o podpori tej dejavnosti in s tem izbrisala stare predsodke.

 

e) Po sprejeti resoluciji 23. januarja, s katero se država Slovenija obvezuje, da bo omogočila prihod Slovencev v matično domovino, smo na seji, ki jo je sklical Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu z vladnimi in nevladnimi ustanovami, predlagali, da Republika Slovenija ob prihodu Slovencev iz tujine jim med drugim zagotovi:

 

a. ugodno stanovanje oziroma denarno podporo za prvo nastanitev v Sloveniji2 (kot za azilante)3

 

b. za številne družine bi stanovanje moralo biti blizu šole,

 

c. zaposlitev oziroma odobritev začetne podpore ter socialne in zdravstvene varnosti v prvih mesecih po prihodu, tudi za neslovenske partnerje in otroke,

 

d. urejanje slovenskega državljanstva osebam slovenskega porekla,

 

e. odobritev statusa državljana s stalnim bivališčem v RS brez starostnih omejitev4,

 

f. štipendije za državljane, ki prihajajo iz izseljenstva za nadaljevanje študija pod enakimi pogoji kot za Slovence brez slovenskega državljanstva;5

 

g. pokojninsko zavarovanje Republike Slovenije in oprostitev plačila obveznega in dodatnega zavarovanja, kjer bi država Slovencem, ki prihajajo iz kriznih držav, zlasti iz tistih, ki se podpisuje meddržavni sporazum začasno priznala odsluženo delovno dobo v tujini,6

 

h. znižana cena za slovenski potni list v državah, ki so v finančni krizi in za Slovence, ki prihajajo iz teh držav.

 

i. oprostitev plačila takse za postopek nostrifikacije za Slovence, ki prihajajo iz kriznih držav (enako kot velja za azilante).

 

Za Slovenija v svetu

Pripravila: Pavlinka K. Kocmur

V Ljubljani, 7. julija 2004

 

1 Denimo postopek nostrifikacije za zdravnike je izredno počasen; enako je zapletena birokracija na nekaterih upravnih enotah in centrih za socialno delo.

 

2 Izkušnje kažejo, da vračajoči hitro najdejo službo in si začnejo urejati normalno življenje.

 

3 Glede na to, da mnogi potrebujejo le začasno možnost bivanja, medtem ko si iščejo službo, predlagamo, da jim Stanovanjski sklad zlasti v Ljubljani omogoči možnost nekajmesečne ugodne nastanitve z možnostjo, da prijavijo stalno bivališče. Zlasti v primerih posameznikov je to lahko večsobno stanovanje, namenjeno večjemu številu posameznikov.

 

4 Urejanje slovenskega državljanstva osebam slovenskega porekla

- priglasitev. Republika Slovenija obstaja kot samostojna država od leta 1991. Slovenci (otroci slovenskega državljana in nedržavljana, četudi zamejskega Slovenca), ki so bili ob ustanovitvi samostojne države stari več kot 23 let, so v neenakopravnem položaju v primerjavi s Slovenci, ki so bili rojeni eno ali več let kasneje, ker nimajo možnosti postati slovenski državljani na podlagi izrecne volje v obliki izjave o priglasitvi oz. opredelitvi za slovensko državljanstvo. Predlagamo, da ministrstvo oz. vlada RS spremeni zakon tako, da bi omogočili opredelitev za slovensko državljanstvo otrokom vsaj enega slovenskega državljana, ne glede na starostno omejitev, in

- naturalizacija. Včasih se postopek naturalizacije zavleče zaradi birokratskih razlogov. Predlagamo, da se osebam slovenskega porekla, ki si statusa niso mogle urediti s priglasitvijo (zaradi zgoraj omenjenih razlogov, povezanih s starostno mejo) in se selijo v Slovenijo, pospeši postopek urejanja slovenskega državljanstva, ker bodo le s tem enakopravni z ostalimi Slovenci pri iskanju ustrezne službe in stanovanja.

 

5 Prihajajoči slovenski državljani ne morejo pridobiti štipendije preko drugih virov, ker nimajo v Sloveniji stalnega prebivališča. Zato predlagamo, da z zakonom ali odlokom MŠZŠ ugodi prošnjam za pridobivanje štipendij in bivanje v študentskih domovih Slovencem (državljanom in nedržavljanom) in njihovim zakoncem, ki prihajajo iz tujine oz. izseljenstva – zlasti ko gre za vpis na tečaj slovenskega jezika. S tečajem se jim omogoči boljše znanje slovenščine in hitro prilagajanje v novo okolje. Z denarno podporo pa se jim omogoči normalno bivanje v Sloveniji. (Poudariti je treba, da so to mladi posamezniki, katerih starši ne živijo v Sloveniji in jim torej ne morejo finančno pomagati.)

6 V slučaju starejših izseljencev zlasti iz Argentine so potrebe po dodatni socialni pomoči (v odsotnosti meddržavne pogodbe njihove pokojnine dostikrat ne zadoščajo za preživetje).

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani.


Slike

 

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani.     Vrnitev na vrh Vrnitev na prvo stran.

© COPYRIGHT 1998-2005 ID SVS. ISSN: 1408-9408. Vse pravice pridržane.


Izseljensko društvo Slovenija v svetu
Štula 23, 1210 Ljubljana - Šentvid
e-mail: drustvo.svs@guest.arnes.si
tel.: +386 (0)1 512-89-20
tel./fax: +386 (0)1 512-89-25
GSM: +386 (0)41 605-630