SVS Izseljensko društvo Slovenija v svetu Predstavitev Vračajoči Program SVS Kultura Novosti SVS Tabori Slovencev po svetu Duhovnost Knjiga gostov Povezave
Tabori

 

 

Program 2003 - 10. TABOR SLOVENCEV PO SVETU


VPRAŠANJA IN ODGOVORI

 

 

 

 

Povezovalec okrogle mize

MATEJ ERJAVEC,

urednik

 

 

1. Kdo naj bi ustvaril mednarodno konkurenčnost oziroma ustvaril pogoje za to? So tukaj ustvarjeni vnaprejšnji monopoli?

 ENGELMAN: Vsekakor je konkurenčnost temelj, na katerem gradi EU. In to je bilo v bistvu, kar je bilo dobro narejeno. Bilo jo je pa težko razviti. Morda so bili tu največji odpori. Vendar pogoj EU je, da imajo vsa podjetja, vsak posameznik enake pogoje. Ni več odvisno od tega, ali imaš neke povezave ali prijatelje, ampak je vse odvisno od tvoje sposobnosti in kreativnosti. EU ravno to zagotavlja. Pravni red EU (in na podlagi tega je tudi slovenski, ki je moral biti z njim usklajen) to tudi zagotavlja.

 

 

2. Smo Slovenci sploh kje konkurenčni? Je ali bo zakonodaja dala možnost, da bodo vsi državljani imeli enake pogoje?

 ENGELMAN: Slovenci smo konkurenčni. Vendar se pa moramo zavedati, da to ne pride čez noč. Nimamo še slovenskih NOKIJ, vendar upam, da jih bomo imeli. Imamo pa nekaj podjetij, predvsem tistih, ki so lahko že v tem obdobju prepoznavna v EU taka, kakršna so. Ne bojim se za to našo prihodnost.

 

 

 

3. Koliko je Slovenija že morala plačati za vstop v EU v procentih državnega proračuna od začetka pogajanj do danes? Kaj boste odgovorili, ko vam bodo oponašali, da ste zaradi vključevanja v EU zanemarili družinsko politiko doma? 

ENGELMAN: Jaz bi rekel, da za vstop v EU nismo ničesar plačali. Zakaj? Spremembe, ki smo jih delali, nismo delali zaradi EU. Delali smo jih zaradi tega, ker smo pred dobrim desetletjem videli potrebo transformirati družbo, ki bo podobna državam z ureditvami, kakršne so danes v EU. Zaradi tega jaz ne bi rekel, da so ti stroški, ki so nastali v vseh teh letih, stroški zaradi vstopa v EU, ampak bi jih naredili tako ali tako. To so stroški naše tranzicije, če smo želeli družbo spremeniti.

Res je sicer, da so posamezne rešitve specifične. Verjetno ne bi imeli ravno take kmetijske politike, kot jo danes uvajamo, ker pač mora biti v soglasju z evropsko politiko. Mogoče bi tudi na regionalnem področju imeli nekoliko drugačne rešitve. Vendar ne glede na to, stroški so bili povezani z našo tranzicijo. Prej bi lahko rekel, da je Slovenija že v tem obdobju veliko dobila od EU. Ne samo preko te stabilnosti, tudi finančnih sredstev smo v teh letih dobili okoli sto milijard. Skratka: stroški so bili naši.

Glede zanemarjanja družinske politike so pa lahko pogledi takšni ali drugačni. Ker to ni moje področje, pač o tem ne bi govoril. Za primerjavo bi navedel, da Slovenija ima neke rešitve, kot je g. Inzko rekel, ki v dobrem pomenu odstopajo od rešitev v drugih državah. Malo držav ima take možnosti, predvsem na področju porodniškega dopusta, starševstva. Slovenija bi tudi na tem področju lahko kateri od evropskih držav ponudila kakšno rešitev.

 

 

4. Kako bo koroški Slovenec ali Slovenec v Italiji doživel vključitev Republike Slovenije v EU? Kaj se bo zanj spremenilo v vsakdanjem življenju? Bo njegova samozavest večja?

 INZKO: Povedal bi prav na kratko: Za nas bodo postale Karavanke malo nižje. Tudi v glavah bo manj meje in to nam bo vsem koroškim Slovencem zelo koristilo. Ko sem jaz hodil v osnovno šolo, je bilo prijavljenih na južnem koroškem območju 16 % otrok k slovenskemu pouku. Danes jih je pa 32%. To se pravi, da regijski ugled slovenščine zelo raste. Če pogledam tehnično dovoljenje, ki ga imam za svoj avtomobil, je tu že vključena finščina in grščina in bo od 1. maja vključena tudi slovenščina. To ne bom potem po naših gostilnah na Koroškem vsakemu pokazal, ampak vsak bo razumel, za kaj gre: da je slovenščina tudi priznan evropski jezik. Tudi naši domači šovinisti bodo morali priznati, da cela Evropa prizna ta jezik in ga bodo morali tudi oni. Seveda pričakujemo spet kako podjetje iz Slovenije, ki bi na Koroškem investiralo, kot Elan, na primer. Na vsak način na Koroškem pričakujemo samo prednosti od te razširitve in da bomo (ta ideja je bila danes že izrečena) po dolgem, dolgem času, mislim, da po devetdesetih letih, spet vsi Slovenci pod eno streho, pod EU.

 

JEVNIKAR: Glede samozavesti mislim, da bo vsekakor povečana. Mislim, da bodo razlike na Goriškem večje kakor pa na Tržaškem z ozirom na to, kar je povedal Paljk. Goriška le čuti veliko bolj skupaj, je bila v zgodovini veliko bolj povezana. Medtem ko je odnos med mestom Trstom in njegovo okolico bil vedno veliko bolj problematičen. Vsekakor stvar ne bo hitra. Ni več meje med Italijo in Avstrijo. Ne vem, če je samo zaradi tega Kanalska dolina veliko bližje Ziljski dolini, če so se tam tako pomnožili stiki. Mislim, da je proces bolj počasen. Vsekakor pa moramo v ta proces posegati sistematično, premišljeno, s svojimi načrti, s svojimi predlogi.

 

 

5. Kako bo Slovenija še pred vstopom v EU rešila tako pereče probleme, kot so, na primer, slabotna narodna zavest in pa razčiščenje vseh področij zgodovine naše polpreteklosti?

 ENGELMAN: Na zadnji del ne bom odgovarjal, ker to presega moje pristojnosti. Bi se pa navezal na tisto, kar je g. Inzko omenjal, da je pomembno za Slovenijo in za naše zamejce. Tudi Goričani in porabski Slovenci bodo od 1. maja naslednjega leta lahko pisali v EU v slovenskem jeziku in bodo dobili odgovor v slovenskem jeziku. Ta zavest, ta položaj se bo z vstopom v EU bistveno popravil. In to je eden od razlogov, da mislimo, da se bo položaj teh manjšin tudi v teh državah, kjer danes živijo, bistveno izboljšal. Naj povem, da Slovenija v rešitvah, ki so v EU, danes izredno zastopa tudi vprašanje jezika kot simbola neke pripadnosti narodu. Niso samo zapiski v slovenskem jeziku. Tudi slovenska beseda se danes že sliši in je prevajana v vse ostale jezike. Postajamo popolnoma enakopravni del te velike družbe, polnopravni evropski državljani.

 

 

6. Eden od pogojev za vstop v EU je tudi denacionalizacija, to je vrnitev premoženja, ki nam je bilo vzeto po vojni. Kako mislite to rešiti?

 ENGELMAN: Denacionalizacija je velik problem. Je problem pravne države. Imamo zakon. Če se nekdo javlja, če predstavi problem, upam, da bo to dejansko rešeno. Zaključek, ki ga vlada zdaj ima in kakor ga je pripravilo ustrezno ministrstvo, če se prav spomnim: rok je dve leti. Vse postopke je treba končati na prvi stopnji v roku dveh let. To se zdaj dovolj redno spremlja. Rešitev denacionalizacije je vprašanje, ali velja pravni red ali ne.

 

 

7. Ministrstvo za kulturo pripravlja strateški program, imenovan nacionalni program za kulturo. Ta program naj bi vključeval celotni slovenski kulturni prostor in kulturno delovanje Slovencev po svetu. Ali ste bili predstavniki Slovencev v Italiji, Avstriji, na Madžarskem ter Slovencev po svetu povabljeni k oblikovanju tega programa in kako ste zadovoljni z osnutkom, menda že pripravljenega predloga nacionalnega programa za kulturo, ki bo šel v kratkem v vladno proceduro?

 PALJK: Če bom jaz začel, prosim, da razumete, da govorim v svojem imenu. Upam, da so se posvetovali z organizacijami in jih povabili k sodelovanju. Udeležil sem se samo kot časnikar srečanja z ministrico v Trstu. Srečanje ni bilo najlepše. Predvsem zaradi tega, ker je ministrica na njej lasten način pozivala k partnerstvu, ko pa še sami manjšinci vemo, da ne moremo biti nobenemu enakovredni partnerji, skoraj nobeni kulturni ustanovi. S tem nočem izničevati našega kulturnega dela. Razumel sem in menim, da se bodo sredstva čedalje bolj zniževala in da se moramo pripraviti na to, da bomo vedno manj dobili ali pa da bomo morali sodelovati predvsem na drugačnih ravneh. To sem jaz osebno razumel tudi zaradi tega, ker ministrica ali kdo od odgovornih točno ne ve, kaj so prioritete. Prepričan sem v to, ker ni niti narodne vizije na kulturnem področju. Mimogrede spet osebno mnenje: prejšnji minister Rudi Šeligo je na tem področju izdelal zelo dober načrt. Bil je objavljen v Novi reviji. Zdaj so ga pa sesuli, da se postavi novega. Tukaj se sprašujem, za kakšno vizijo gre. Ker sem načrt prejšnje vlade na kulturnem področju prebral in sem se z njim strinjal, zdaj ne vem, kaj reči.

 

J. HIRNÖK: Bili smo povabljeni in smo sodelovali. Seveda mi kot najmanjša slovenska skupnost nismo bili pri tem najbolj kreativni, saj imamo zelo malo izobraženih ljudi, ki bi potem delali na tem. Slovenci na Madžarskem smo v zelo specifičnem položaju. To izhaja iz naše maloštevilčnosti in tudi iz naše zgodovine in zato smo žal v takem položaju, da tudi tiste možnosti, ki jih danes dajejo Slovenija in določene institucije, ne moremo izkoristiti.

 

I. JEVNIKAR: Kolikor vem, je bil v Svetu za kulturo vedno zastopnik iz zamejstva. V neki meri so manjšinci gotovo sodelovali tudi pri tem načrtu. Treba je povedati, da Ministrstvo za kulturo ni glavni financer dejavnosti v zamejstvu. To je vendarle Urad s pomočjo krovnih organizacij. Ministrstvo za kulturo skrbi za manjši del matičnih financ. Drugače ne skrbi za zamejstvo. To je še ena od tem, ki jih bo treba uskladiti.

Vem, da so vsaj v zadnji fazi sodelovali predstavniki našega kulturnega življenja pri delu, da sta obe krovni organizaciji predložili dokument ministrici in da je bila dana obljuba o upoštevanju tega.

Eden izmed problemov, na katerega opozarjajo naši javni in kulturni delavci, je ta, da gre na Ministrstvu za kulturo vse v smeri projektov, v tekmovanju za različne projekte itd. To je sicer lepo in enakopravno izhodišče. Vendar v zamejstvu marsikatera dejavnost, temeljna dejavnost sloni tudi na poklicnih institucijah, od gledališča do knjižnice itd. Te institucije imajo velike stroške, ki jih italijanska država krije samo delno. Zato je nujna pomoč iz matice. Ta pomoč se ne more omejiti le na posamezne projekte. To pomoč potrebujejo naše institucije za to, da sploh obstajajo, da preživijo, da nudijo tisto minimalno strukturo, na podlagi katere se šele lahko ustvarjajo projekti.

 

 

8. Slišali smo nekaj misli o namigu, kaj lahko za slovenstvo v EU naredi država. Kaj pa občine, predvsem večje - Ljubljana, Maribor itd? Ali bi bilo tudi v tem treba dopolniti zakonodajo ali le vključiti fantazijo?

JEVNIKAR: Glede zakonodaje smo že nekaj rekli. Predvsem se mi zdi fantazija ta čut skupne pripadnosti. Zdi se mi, da je na tem področju izredno veliko možnosti, ki so v preteklosti že bile. Na Koroškem še živijo določene izmenjave preko Maribora. Pri nas je to vse zamrlo (recimo, prej so bili vsako leto Primorski dnevi v Ljubljani). Maribor in Koroška pa še dobro sodelujeta. Torej: sistematičnost je potrebna.

 

PALJK: Bom zelo konkreten. Vesel sem, da je Ivo Jevnikar omenil Primorske dneve, za katere večina od vas verjetno niti ne ve. To je bila predstavitev kulture našega zamejstva v Ljubljani, ki je propadla predvsem zaradi tega, ker je bilo več nastopajočih kot pa udeležencev. To kaže na zanimanje. Jaz sem prisostvoval predstavitvam slovenske književnosti kot član Društva slovenskih pisateljev. To pomeni, da obstajamo. Ko smo predstavljali pisatelje iz naših krajev, ki so izdali knjige bodisi pri Mladiki bodisi pri Goriški Mohorjevi, od medijev ni bilo nikogar, razen nekaterih naših prijateljev. Tukaj se pridružujem Ivu Jevnikarju, da se to da preprosto ukazati. Na kakšen način? Italijani imajo dnevnik »Il piccolo«, ki je bil ustanovljen za to, da nagaja Slovencem. Deluje izrazito tržno, nima nobenih podpor. Vsak dan ima isti fragment posvečen Sloveniji. »Delo« nam in naši kulturi ne posveča skoraj nobene pozornosti. Kot član Društva slovenskih pisateljev povem, kar je za nas predstavnike manjšine grozljivo, da morajo skoraj vsi naši pisatelji in pesniki, če se hočejo uveljaviti v slovenskem prostoru, izdajati v Ljubljani ali pa v osrednji Sloveniji. Če ostaneš doma, za mejo, kjer bi mi morali izdajati knjige, se ne uveljaviš. Morali bi doma izdajati knjige, ker Italijani pri pregledovanju, kaj smo naredili, štejejo tudi knjige, ki so izšle. Skoraj vsi zdaj doma izdajajo kakšna manjša dela, druge pa potem v Ljubljani. To je za nas zelo tragično. Na tem področju pa upam, da bo padec meje vsaj kaj spremenil.

 

 

9. MARJAN CERAR

Ambasador Inzko je načel eno zanimivo temo: Kaj je Slovenian dream? Kaj so naše sanje? Moje sanje so, da je Slovenija povsod po svetu. Slovenija ni samo tu, ampak je Slovenija tudi v Ameriki, Slovenija je v Italiji, na Koroškem, v Avstriji, v Evropski zvezi.

Ko sem raziskoval in dajal komentarje na zakon o Slovencih po svetu, sem si za zgled vzel Izraelce, njihovo delovanje in delovanje njihove vlade. Šel sem pogledat internetno spletno stran izraelske vlade, kjer govori o politiki do Izraelcev po svetu. To naj bo naš ideal. To naj bo naš Slovenian dream. Tako kot Izraelci skrbijo za svoje ljudi po svetu, tako mora ta država, ta matica skrbeti za Slovence po svetu. To je naša dolžnost, naša obveza do dedov, do pradedov, do tistih Slovanov, ki so se na tem prostoru naselili. Drugače bo vse to prazno jamranje, prazno govorjenje in bo šlo to na mlin tistih, ki vas in nas nočejo v tej državi, ki nas hočejo spet skozi Evropsko zvezo pripeljati nazaj v staro Jugoslavijo. Predstavljajte si, da čez deset let pridejo tudi Srbi v Evropsko zvezo in da bodo proste meje. Tu imajo že vse nastavljeno, cel kup družin, kamor se bodo samo naselili. In imeli bomo Palestino tu, slovensko Palestino, ne v tako grobi obliki, kot je tam, ampak ravno tako se bodo morali bojevati matični Slovenci za svoje pravice in za obstoj v tej državi. Vprašujem se, zakaj na tem taboru ni zamejskih Slovencev iz Zagreba in ostale Hrvatske, Slovencev iz Bosne in iz Srbije? Odgovor je preprost: ker se delijo na dve skupini. Eni so izseljenci, ki nas zdaj držijo za vrat – Kučan, Drnovšek itd.-, drugi pa so staroselci, ki jih niso pustili dihati, jih niso pustili do besede in so jih pozabili. Ko je bil moj oče študent veterine v Zagrebu, se je družil v Slovenskem domu v Zagrebu. Na Hrvaškem je 10.000 Slovencev. Ampak prevladuje plast ljudi, ki je kontinuiteta komunistične vladavine, komunističnega načina mišljenja. Komunisti imajo za geslo »Proletarci vseh dežel, združite se«, ne pa slovenski nacionalizem.

 

 

10. LOJZE PETERLE

Slovenski politični čudež se je začel 8. aprila leta 1990, ko so slovenski volilci zaupali svojo prihodnost novim političnim demokratičnim silam. Iz tega je prišla slovenska država. Iz tega se je povrnila namembnost temu prostoru, v katerem razpravljamo. Iz tega se je slovenska ladja naravnala proti Evropski zvezi, proti Natu. Dosegli smo stvari, ki so bile takrat slovenske sanje – Slovenian dream. Uresničili smo tudi nekaj močnih sanj. Zdaj pa moramo znati sanjati naprej. To, kar se je včeraj dogajalo v Bruslju, niso bile sanje. Jaz sem lahko govoril kot predstavnik vseh držav kandidatk. Lahko bi rekel, če bi se malo napihnil, da sem govoril v imenu 130 milijonov Evropejcev, pa še nekaj Azijcev, ker sem predstavljal tudi Turke. Govoril sem v glavnem mestu Evropske zveze po slovensko, bil prevajan v vse druge jezike, počutil sem se Slovenca in Evropejca. Nisem imel nobenih problemov z našo majhnostjo ali z velikostjo drugih. To, kar se je v Konvenciji zgodilo, je resnično nekaj zgodovinskega. Pred dvanajstimi leti smo še razlagali, kje živimo, kako živimo, kateri jezik govorimo. Razlagali smo, da nismo Jugoslovani in tako naprej. Bojevali smo se za pravico do samoodločbe. To, kar se je pa zdaj dogajalo v Konvenciji, pa ni več status opazovalca, v katerem smo bili dolga leta. Zdaj smo notri, zdaj smo igralci, zdaj smo akterji. Spraševali so nas leto in pol, kakšno Evropo si želimo, kakšna je slovenska vizija celote. Zdaj se nismo pogajali. Pogajali smo se prej (in to nam je g. Engelman razložil zelo strokovno). Zdaj smo se pa pogovarjali o tem, kako naj zgleda Evropa v prihodnje. In smo marsikaj tukaj tudi uveljavili. Seveda ne sami, ampak v raznih koalicijah v Sloveniji. Do predvčerajšnjim do sedmih zvečer smo uveljavljali temeljno načelo, ki je družilo Evropsko zvezo v teh petdesetih letih, to je načelo enakopravnosti držav članic. Nismo vsega spravili vanj. Smo pa dosegli take rešitve, ki so lahko sprejemljive za vse, ki so v Evropski zvezi. Bilo nas je 28 držav. Imeli smo različne izkušnje. To je bil prvi skupni projekt razširjene Evropske zveze na poti v resnično združeno Evropo. To je bila posebna izkušnja, neprecenljiva zame. Zase pravim, da sem napravil še eno, politično univerzo. Zanimivo je bilo sodelovati v tej osmozi med vzhodom in zahodom. Zanimiva je bila ta izkušnja podiranja oziroma postavljanja nekdanje železne zavese na smetišče zgodovine. Tako izkušnjo bi želel vsem Evropejcem, ki pri tem niso mogli sodelovati. Slovenski glas je bilo slišati, kot je rekel g. Inzko. Kvaliteta je merilo v Evropski zvezi in samo po tej poti gremo lahko naprej. Moram reči, da nas v Evropski zvezi vidijo višje, kot se pa vidimo mi sami. To je zanimivo zapažanje, ampak to je res. Na nas močno računajo, pa ne samo v jugozahodni smeri, ki jo poznamo malo bolj. Ko sem hodil po raznih evropskih odrih, so me spraševali, kakšen je slovenski pogled na Ukrajino, na Belorusijo, na Moldavijo itn. Želijo sveže ideje o tem, kako naj bo videti ta Evropa, kaj naj počnemo skupaj, kaj narazen. Vprašanje različnosti jezikov in kultur ostaja tako, kot je bilo doslej, mogoče s kakšnimi dodatnimi poudarki. Vendar pa ni izrecne omembe narodnih manjšin. Jaz sem se zatopil v to v petek do sedmih zvečer. So rekli: -G. Peterle! To je zajeto z nediskriminacijo, to zajema listina o temeljnih človekovih pravicah. Pa sem rekel, da je marsikaj tam zajeto, pa je zapisano tudi v ustavni pogodbi? To je tako pomemben temelj, da spada prav na začetek ustavne pogodbe. Nisem za to dobil večine. Zanimivo je, da me je podprl nekdanji italijanski premier Amato. Niso me pa podprli nekateri drugi nekdanji premieri. Očitno je to zaradi neke posebne občutljivosti, ki jo imajo nekatere večje države pri takem vprašanju v Evropski zvezi.

Če se ozrem še na geslo tega današnjega tabora: Gradimo na vrednotah. Geslo ni bilo na tak način zapisano v dvorani, kjer je potekalo delo Konvencije. Ampak mislim, da je bila beseda vrednote največkrat omenjena v naših razpravah. In spravili smo jo tudi na začetek preambule. Tam ne bomo našli krščanstva zaradi izrazitega odpora nekaterih, ki so to gledali izrazito ideološko. Najdemo pa besedo vrednote. Dodali smo jo v petek popoldne. In najdemo besedo vera oziroma religija. Tega doslej v uvodih v evropske dokumente tudi ni bilo. Je tudi poseben člen, ki je pozoren do verske dediščine v sedanjosti pa tudi v prihodnosti. V Evropski zvezi je sedaj dialog med Cerkvami in evropskimi institucijami zapisan kot ustavna kategorija. Tudi tukaj je prišlo do velikega napredka. Jaz sem prepričan, da bo enotnost v različnosti ostala temeljna linija, temeljno izhodišče Evropske zveze. Od nas pa je odvisno, kako bomo znali to izkoristiti. Se popolnoma strinjam z vsemi, ki so dejali: Nihče nam od zunaj ne streže po življenju. Od nas je odvisno, kako bo videti tisto, o čemer je novi predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dejal: -Hočemo in ker hočemo, tudi bomo. To je zame predpostavka in se o tem sploh ne bi spraševal. Vprašanje zame je, kakšna bo kakovost slovenske medsebojnosti tu in v vseh Slovenijah. Ali bomo izkoristili priložnost, ki se nam ponuja. Take še nismo imeli. To je zame bistveno vprašanje: kako dvigniti kakovost slovenske medsebojnosti.

 

 

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani.    Vrnitev na vrh Vrnitev na kazalo      Vrnitev na vrh Vrnitev na prvo stran.

© COPYRIGHT 1998-2004 ID SVS. ISSN: 1408-9408. Vse pravice pridržane.


Izseljensko društvo Slovenija v svetu
Štula 23, 1210 Ljubljana - Šentvid
e-mail: drustvo.svs@guest.arnes.si
tel.: +386 (0)1 512-89-20
tel./fax: +386 (0)1 512-89-25
GSM: +386 (0)41 605-630