SVS Izseljensko društvo Slovenija v svetu Predstavitev Vračajoči Program SVS Kultura Novosti SVS Tabori Slovencev po svetu Duhovnost Knjiga gostov Povezave
Tabori

 

 

Program 2003 - 10. TABOR SLOVENCEV PO SVETU


OKROGLA MIZA - Jurij Paljk

 
Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo, novi izzivi

 

 

JURIJ PALJK

urednik Novega glasu iz Gorice

 

 

Pozdravljeni vsi!

 

Predvsem pozdravljeni zato, ker smo pripadniki Slovencev iz zdomstva in zamejstva v teh prostorih že imeli svojo besedo. Vedno pa se je zbralo veliko ljudi, kar v Ljubljani danes postaja redkost. Nobene zajedljivosti ni, ampak samo ugotovitve. Tukaj se navezujem na besede prijatelja Iva Jevnikarja, ki je prikazal odnos, ki ga v zamejstvu čutimo tudi tisti, ki smo vedno verjeli, da mora domovina podpirati narodno manjšino, če lahko upa, da bo narodna manjšina še najprej obstala. V Ljubljani se nam večkrat očita, da smo Primorci obsedeni: nam, Goričanom, z goriškim sindromom, drugim pa s preveliko bojaznijo pred Italijani. Ampak dejstvo je, da smo mi tista narodna meja, tisti zadnji branik, kot ga je imenoval Ivo Jevnikar, in istočasno, kot je pred leti nekdo omenil tukaj, tudi pokazatelj starega duha narodnosti ali pa duha zavedanja narodne samobitnosti.

 

Prav gotovo je vstop Slovenije v EU za vse nas, ki živimo zunaj meja, izjemno dejanje. Predvsem pa za nas, ki živimo v zamejstvu v Italiji in bomo tako po prvem maju prihodnjega leta ponovno združeni brez vmesnih krivičnih državnih meja v neko novo evropsko upravno enoto. Naj takoj povem, da si nekateri od tega preveč obetamo ter da si drugi sploh ničesar ne obetajo.

Na tem mestu bi rad zastavil na videz nepomembno vprašanje, na katerega od političnih odgovornih krogov Slovenije še nisem dobil odgovora in ga najbrž tudi ne bom. Moral si ga bom najbrž poiskati kar sam. Vprašanje je zelo preprosto in se glasi: Kaj se bo zgodilo z nami zamejci, če se pa niti zamejci ne bomo mogli več imenovati? To je na videz absurdno vprašanje, ki pa odpira izjemno pereč problem prostora, v katerem živi manjšina. Manjšina, ki se pripravlja na ta vstop domovine Slovenije v EU, ki je na lastni koži občutila predvsem to, da Slovenija pri vstopanju ni potrebovala skoraj nobene konzultacije narodne manjšine. Pri dogovarjanju za vstop se je narodno manjšino skoraj v celoti obšlo. To je po svoje razumljivo, realpolitično, vse, kar hočete. Dejstvo pa je, da smo se manjšinci ob pogovorih Ljubljana – Rim, Ljubljana – Bruselj ali pa še ob drugih počutili še bolj manjšina. Če se je prej za nas govorilo, da smo most (sami smo dodajali: na katerem se nihče ne ustavi.), danes niti to nismo. Predstavitev g. Engelmana se je končala s tem, da se ne bojimo več letenja; most ni bil več potreben, ker se je letelo prek njega. Tu ni nobene ironije. V tem je neka tragika našega prostora. Popolnoma se strinjam s tem, da ima Slovenija od nekdaj mesto v Evropi, saj smo v Evropi rojeni in zato je prav, da postane članica EU. Veliko se je govorilo o tem, da naj bi bil to velik izziv. Po svoje tudi je. Prepričan sem, da je EU še vedno tudi edina možnost za razviti svet, se pravi, za našo Slovenijo in za vse nas. Zato smo bili v zamejstvu izjemno veseli uspeha referenduma v domovini, na katerem so ljudje jasno izrazili, da se zavedajo pomena vstopa Slovenije v EU. Predstavnik je tudi povedal, da bo EU izziv za vse nas. Za tiste, ki živimo za mejo in za tiste, ki živite v domovini. Predvsem pa bo svojevrsten izziv tudi za voditelje Republike Slovenije, za politično garnituro. Tako gospod Inzko, ki dela v diplomaciji, kot gospod iz Porabja sta izpostavila predvsem eno stvar: veliko se tukaj govori o tržni uspešnosti, o gospodarstvu. Sam sem zelo veliko spraševal (In tukaj se malo pošalim. Ker sem časnikar, sem plačan za to, da sem radoveden.) o tej uspešnosti. Finska bi lahko bila za Slovenijo tipičen primer te uspešnosti. Zato sem vesel, da je gospod Inzko navedel imena, ki dokazujejo, da lahko posameznik veliko naredi. Na Finskem, ki je danes najbogatejša država v Evropi, je samo en inženir verjel v tisto, v kar ni verjel nihče: v mobilno telefonijo. Postavil je na noge Nokio z državnim denarjem. Danes je Finska prvi proizvajalec mobilnih telefonov na svetu. To se pravi, da so projekti tudi za majhne, na videz nepomembne države. Tega se je treba zavedati. Zavedati pa se je treba še nečesa drugega. Tukaj bi se navezal predvsem na niz večerov, ki so bili v Gorici prirejeni prav z namenom, da nam zamejcem politični predstavniki domovine prikažejo pristopanje. Prišli so tako minister Potočnik, predsednik Državnega zbora Pahor in g. Peterle, ki so nam odgovarjali na naša temeljna vprašanja.

Rad bi povedal, da smo na vlaku, ki pelje naprej. To je bilo najbolj razvidno, ko je Gorico obiskal predsednik Evropske komisije (bi lahko rekli predsednik EU). Bile so občinske volitve, na katerih smo Slovenci tudi v Gorici nesluteno pripomogli k zgodovinski zmagi, ki je povsem spremenila sedanjo podobo Gorice. Prej smo bili za prejšnjo garnituro "slavokomunisti", potem pa smo s samo 26 glasovi Slovenci pripomogli, da je občinska uprava zmagala. Takrat so desničarji, naši zgodovinski nasprotniki, močno rovarili proti občinski upravi in tudi proti nam. Mesec dni kasneje pride v Gorico Romano Prodi in nas nagovori v italijanskem gledališču Verdi. Govori o tistem, o čemer Slovenci nismo govorili zavestno, da ne bi v mestu netili strasti. Govori o tem, da naj postane dvojezičnost goriškega prostora bogastvo, na katerem bomo gradili skupno prihodnost. Takrat smo Slovenci čakali žvižge, čakali kašelj. Pa niti eden ni zakašljal, niti eden ni zažvižgal. Samo mesec dni je bilo potrebnih za popolno spremembo. Ko smo odhajali ven, smo predvsem časnikarji govorili med seboj: »Fantje, tukaj nas čas tako prehiteva. Tako nas čas prehiteva, da kogar zares ni na tem vlaku, ga tudi potem ne bo.« Zato se ne bi ustavljal pri gospodarskih integracijah, ki so tudi pomembne. Imam zaupanje tako v domovino kot v nas.

Rad bi pa jasno povedal, da smo pripadniki manjšine v Italiji domovini Sloveniji iskreno hvaležni za pomoč: moralno, politično in finančno. Zavedamo se, da bi bili Slovenci v Italiji kot narodna manjšina dosti bolj revni, saj si našega sistema, obstoja narodne manjšine, delovanja na vseh področjih skorajda ne moremo predstavljati brez te pomoči. Za tednik Novi glas, ki ga izdajamo ob pomoči Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, moram tudi to poudariti.

Pa vendar sem prepričan, da se bo bitka za obstoj in uveljavitev našega naroda, naše domovine bila gotovo drugje. Predvsem na področju, ki zadeva vrednote narodne samobitnosti, identitete, jezika in kulture, o čemer pa se v Republiki Sloveniji danes na žalost odločno premalo govori. Jasno je, da nekomu ljubezni do svojega jezika, do svojih korenin, do svoje narodne in državniške identitete ne moreš ukazati. Lahko pa mu jo seveda privzgojiš. A to lahko narediš samo takrat, ko sam verjameš v te vrednote.

Samo nekaj besed o našem goriškem prostoru. Iz obmejnega prostora bo postal širši, srednjeevropski prostor, ko bo Goriška znova postala velika Goriška, ki smo jo v zgodovini že poznali. Rad bi vam povedal, da vsi tisti, ki smo iz nekdanje Goriške (in tukaj sem jih nekaj videl), vemo, kaj je ta goriški prostor. Moram vam ga plastično predstaviti: to je od izvira reke Soče do Razdrtega na Krasu in do Gradišča. To je ta velikanski prostor, ki ga vi, ki na njem ne živite, danes delite v Novo Gorico in Staro Gorico. Stare Gorice nikdar ni bilo. Bila je samo Gorica. Nova Gorica pa je nastala iz političnih razlogov pred petdesetimi leti. Tu bi rad citiral velikega poznavalca goriške zgodovine, prof. Cavanna. Je velik prijatelj, eden redkih italijanskih zgodovinarjev, ki se je naučil slovenskega jezika, da lahko bolje raziskuje svoje italijanske korenine in naše skupne v Gorici. Vprašal sem ga, kaj se bo zgodilo po padcu državne meje. Nekateri si ta padec zelo želimo, drugi se ga pa bojijo. Italijanska desnica v Gorici bi še danes naredila vse, da bi po padcu 1. maja 2004 samo za goriški del nekaj naredili, da bi še ta meja obstajala, ker se nas bojijo. Bojijo se nas zato, ker smo Slovenci dobri.

Kaj se bo zgodilo, če te meje, ki je petdeset in več let stala trdno kot zavesa in še stoji, ne bo več? Tisti, ki smo ob tej meji živeli, smo točno vedeli, da je bila prazna floskula o najbolj odprti meji v Evropi. To ni nikoli držalo. Vprašal sem profesorja, če so se mogoče značajske poteze tako enega naroda kot drugega spremenile. Kot velik zgodovinar se je nasmejal in rekel: -Ne, g. Paljk. Veste, petdeset let je majhna doba za zgodovino. Dejansko smo Goričani še vedno Goričani in še vedno isti jezik govorimo, pa isto kulturo v različnih jezikih živimo.

Ker iz zgodovine vemo, kako se je tu bil boj za slovenski obstoj, je za vse nas porazno, da Republika Slovenija v tem goriškem prostoru ni ustanovila univerze, ampak je v zameno ustanovila dvojezično univerzo v Kopru. Zakaj je ta univerza dvojezična, še danes nikomur ni jasno. Govorim, da je to dvojezična univerza predvsem zaradi enega dejstva: vsa vabila na prireditve te univerze dobimo vsi v italijanskem in slovenskem jeziku. Če ne bi bila univerza ustanovljena kot dvojezična, tega ne bi bilo treba početi. To na nas manjšince deluje porazno. Porazno tudi zato, ker bo ostal goriški prostor odprt vse do Postojne na Kras in vse do izvira reke Soče. Italija pa je v zadnjih desetih letih postavila dobesedno na mejo v Gorici dve univerzi. Da bo ironija še večja: tržaška univerza ima sedež v nekdanjem slovitem Goriškem semenišču, ki je sad in delo naših non in nonotov, ki so ga zgradili s svojimi žulji in s svojim odrekanjem. Tam je sedaj italijanska tržaška univerza. Namen je iz videmske in tržaške univerze, ki imata izpostavi v Gorici, v desetih letih napraviti samostojno, sicer nominalno, evropsko univerzo, ki pa je in bo ostala italijanska. To kaže na različen pristop do novega evropskega prostora. Sedaj je v Gorici 5000 študentov. V nekaj letih pa jih bo 10.000 in več. Seveda jih bo največ iz Italije in takoj za tem iz Slovenije. Zakaj to nikogar ne moti? Naj si vsak odgovori sam. Rad bi samo poudaril, da se italijanska politika do Slovencev v zadnjih 150 letih ni čisto nič spremenila. Gre za vztrajen pritisk z različnimi metodami dela. Tokrat so šli na kulturno področje, kjer smo Slovenci po mojem mnenju najbolj ranljivi.

Vloga manjšine v EU ni jasna, saj tudi nova ustava ne predvideva nobene izrecne omembe zaščite za nobeno narodno manjšino. To je treba povedati. Govori se o jezikovni zaščiti, ne pa o narodni manjšini, kot je bilo že prej povedano.

 

Padec meje bo vnesel v naš prostor vrsto izzivov. Mislim, da je zelo pomembno, kakšen odnos bo imela domovina Slovenija do nas. Zadnje čase se slišijo ugibanja, da manjšine po padcu meje ne bo več (čeprav vemo, da se Slovenci sami ne bomo nikamor izselili. Slovenci iz Gorice bomo ostali še naprej v Gorici.), do tega, da bo tako, kot je bilo do zdaj, pa čeprav vsakdo ve, da tako več ne bo.

Po vstopu Slovenije v EU bo gotovo veliko ljudi predvsem v začetku na obeh straneh meje razočaranih, kot smo že danes slišali. Kot zunanjega opazovalca domovine Slovenije me najbolj boli in sem najbolj razočaran nad dobesedno sesutim socialnim sistemom v domovini, ki ga bo vstop v EU še bolj razgalil. Socialno revni slovenski ljudje bodo v trenutku spoznali, da so zares revni. Takim ljudem boš zaman razlagal o integracijskih procesih in o globalizaciji. Za Republiko Slovenijo bo vstop v EU pomenil tudi ravnanje po pravnem redu, kar je že veliko. Predvsem pomislimo na dejstvo, da so se pri denacionalizaciji v Sloveniji počele stvari, za katere vsi vemo, da se jim reče kraja. Skoraj nihče ni za to kazensko odgovarjal.

Ker smo Slovenci delavni in uspešni, se bomo v družbi velikih gotovo znašli. Uspešni bomo tudi zato, ker se radi veliko učimo. Glede narodne zavednosti bo težje, saj šole v Sloveniji ne učijo skoraj nobenega vrednostnega sistema, ki bi gojil spoštovanje do domovine, jezika, zastave, svoje kulture, simbolov, kaj šele krščanstva, na katerem sloni naša kultura. Prepričan sem, da bo največji izziv za Slovenijo in za vse nas Slovence prav izziv narodnega obstoja, gojitve in utrditve našega lepega jezika, izročila, kulture in naše samobitnosti. Tu skupaj lahko naredimo veliko, a moramo imeti na najvišjih nivojih oblasti v Sloveniji tudi ljudi, ki v te vrednote verjamejo. Še vedno namreč velja pravilo: Nihče ne more dati tistega, česar sam nima.

 

Priseganje na pridobitništvo je eden od temeljev našega razvitega sveta, a je za nas Slovence prav na ravni zgoraj omenjenih vrednot in simbolov gotovo pogubno. Jezik, naša kultura, naša samobitnost so vrednote. Jezik je za nas, ki se v Italiji ohranjamo kot Slovenci, vrednota. Kaj šele za Slovence, ki ste jezik ohranili v Argentini! Je vrednota, ni samo sredstvo sporazumevanja. Simbolov in vrednot se namreč ne sme prodajati, saj še vedno velja, da te bo drugi spoštoval samo takrat, ko se sam spoštuješ. In to velja za vse nas. Škoda, da danes ni veleposlanika Fouéréja, vodje delegacije Evropske komisije v Sloveniji, s katerim sem se imel priložnost in čast nekajkrat pogovarjati. Cenim njegovo delo. Na Sveti Gori je tik pred referendumom za vstop Republike Slovenije v EU goriškim časnikarjem dejal, da se sam kot Irec v EU dobro počuti in ve, da se bomo tudi Slovenci dobro znašli. To mu verjamem, kot mu verjamem tudi to, da bo od vseh nas odvisno, kako bomo nove izzive znali izkoristiti.

 

Za konec bi rad povedal, da je na Goriškem še vedno živo, hvala Bogu, izročilo oglejskega duha, duha oglejske Cerkve, nekdanjega slovitega oglejskega patriarhata, ki je Slovence pokristjanil in umestil v Evropo, v katero zdaj ponovno prihajamo. Oglejski patriarhat je pomenil za ves slovenski in goriški prostor ogromno, saj je bil prav Oglej tisti, ki je učil najprej vero v istega Boga v vseh jezikih na tem področju. Oglejski duh pomeni izražati isto kulturo in isto vero, živeti isto družbo v različnih jezikih (jasno, v različnih narodih).

Želim si, da bi oglejski duh tudi v prihodnje preveval vse naše delo, kot si seveda toplo želim, da bi Slovenci, ki živimo v Italiji, imeli v Ljubljani tudi v prihodnje tako dobre sogovornike, kot smo jih včasih imeli. Predvsem pa take sogovornike, ki bi znali izkoristiti naše danosti, naše zmožnosti, obenem pa dajati tudi vso tisto nujno pomoč, ki jo vsaka manjšina potrebuje.

 

Še vedno sem prepričan, da bomo v Evropi narodov sami v sebi našli tisto moč, da bomo ostali zvesti vrednotam, ki so iz nas naredile narod in nas pripeljale do samostojne države. Taki bomo tudi v Evropi uspešni.

 

 

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani.    Vrnitev na vrh Vrnitev na kazalo      Vrnitev na vrh Vrnitev na prvo stran.

© COPYRIGHT 1998-2004 ID SVS. ISSN: 1408-9408. Vse pravice pridržane.


Izseljensko društvo Slovenija v svetu
Štula 23, 1210 Ljubljana - Šentvid
e-mail: drustvo.svs@guest.arnes.si
tel.: +386 (0)1 512-89-20
tel./fax: +386 (0)1 512-89-25
GSM: +386 (0)41 605-630