SVS Izseljensko društvo Slovenija v svetu Predstavitev Vračajoči Program SVS Kultura Novosti SVS Tabori Slovencev po svetu Duhovnost Knjiga gostov Povezave
Tabori

 

 

Program 2003 - 10. TABOR SLOVENCEV PO SVETU


OKROGLA MIZA - Ivo Jevnikar

 
Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo, novi izzivi

 

 

IVO JEVNIKAR,

novinar in publicist iz Trsta

 

 

Vsem nam je jasno, da predstavlja evropsko združevanje nov izziv za slovenski narod. Padanje državnih meja, dolgoročno boljšanje odnosov med sosedi, prosto premikanje ljudi in kapitalov prinašajo nove možnosti, a tudi nove nevarnosti.

Lahko gledamo optimistično, češ da se bo nekako vendarle ustvarila Zedinjena Slovenija, ko bomo vsi Slovenci na avtohtonem ozemlju združeni v isti državni tvorbi, in da bosta na našem koncu Gorica in Trst ponovno privlačni točki za širše slovensko zaledje kot pod “staro Avstrijo”, kar bo prineslo naravni priliv prebivalstva in življenjskih energij tudi z vzhoda, kar je bilo več kot pol stoletja skorajda ustavljeno.

Lahko pa gledamo tudi pesimistično. Že zdaj nekateri predlagajo uvedbo dvojezičnosti tudi v Novi Gorici. Gospodarsko močna 60-milijonska italijanska soseda bi lahko pokupila hiše in podjetja daleč tja proti Ljubljani. Marsikdo v zamejstvu toži, da se matica za nas vse premalo zanima in da je narodna zavest v središču slaba, tako da bo asimilacija pljusknila prek sedanje državne meje.

Vsekakor moramo ugotoviti, da upi in strahovi prevevajo tudi veliko večje narode. To so pokazale razprave v Evropski konvenciji. Za Italijo je zanimivo, da predsednik Ciampi ob veliki podpori evropskemu združevanju oživlja državne praznike in vojaške parade, širi naravnost češčenje zastave, parlament bo vključeval lepo število Italijanov po svetu in podobno.

Predvsem si moramo biti na jasnem, kaj je za nas narodnost. Če za nas ni bogastvo, vrednota, potem se nam zanjo tudi ni treba bati. Brez globoke duhovne vsebine, ki bogati človeka in širšo skupnost, a tudi ustvarja pogoje za bratsko izmenjavo z različnimi, je pač narodna zavest le nacionalizem. Če ne iščemo smisla življenja, bomo tudi smisel zvestobe lastnemu narodu težko utemeljevali.

Zato so pri ohranjanju in razvoju naroda, narodnih manjšin, skupnega slovenskega prostora tako pomembne Cerkev, kultura, vzgoja, mediji.

Druga stvar, ki bi jo rad poudaril, pa je veliko bolj praktične narave. V politiki nihče ničesar nikomur nikoli ne daruje. Za vsako stvar si je treba prizadevati. V tržno naravnani družbi se določene stvari ne dogajajo avtomatično. Potrebna so pravila, mehanizmi.

Če boste vprašali poprečnega Slovenca v našem zamejstvu, koliko se osrednja Slovenija zanima za Slovence v zamejstvu, boste dobili porazne odgovore. Splošno mnenje je, da skoraj nič, vsekakor manj kot v časih starega režima.

Mnenje je seveda površno, vprašati pa se je treba, koliko zrn resnice je v njem. Najbolj glasni so seveda tisti, ki so imeli pred letom 1990 monopol v stikih z matico in so bili deležni vse pozornosti. Tisti, ki so z zaskrbljenostjo prehajali državno mejo in najprej pregledali avtomobil, da v njem slučajno ni ostal kak tednik ali revija, ki bi prinesel težave; tisti, ki so se bali, da z iskanjem stikov komu v matici ustvarjajo težave; tisti, ki so si morali še za srečanje strežnikov ali pevskih zborov pridobiti “blagoslov” pristojnih, pač z zadoščenjem opazujejo, kako so se stiki normalizirali, kako ima lahko danes vsakdo svojega sogovornika (od politika do čebelarja, od šole do gospodarstva), kako se je pomoč matice zamejstvu uravnovesila, in podobno. Upoštevati je treba tudi, da je bil, recimo, Trst okno, tudi finančno okno na Zahod za stari režim; da je prišlo do zamenjave generacij, saj tistih, ki so se za nove meje borili tudi z orožjem v roki, ni več na vodilnih položajih, ipd.

In vendar: še na vladni seji v četrtek, 12. junija, se je odločalo o tem, da se Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ne ukine. Ob začetku mandata je bila le s težavo ponovno ustanovljenja Komisija Državnega zbora za Slovence v zamejstvu in po svetu. Resolucija slovenskega parlamenta o položaju slovenskih manjšin iz leta 1996 ostaja v več delih neizpolnjena. Ustavno določilo o posebnih pravicah in ugodnostih Slovencev brez slovenskega državljanstva nima izvršilnih norm. V medijih in splošni kulturi sta obstoj in problematika Slovencev zunaj Republike Slovenije zelo pomanjkljivo prisotna.

Ko je po Schengnu padla meja med Italijo in Avstrijo, so imeli Južni Tirolci in avstrijski Tirolci veliko skupno praznovanje na Brennerju. Čutili so, da odpada meja, ki jih je bila krivično ločila. Ali bomo tudi Slovenci na tej in na oni strani slovensko-italijanske meje ob njenem padcu občutili olajšanje, da se rahlja narodna bolečina razdeljenosti, da se na višji ravni ustvarja skupni slovenski prostor? Slišati je o pripravah velikega praznika v Gorici, a kaže, da bo to praznik novega prijateljstva med Slovenci in Italijani. Kako pa gledamo na to Slovenci med sabo?

Na mestu je tudi vprašanje o zamejstvu. Ko govorimo o dolžnostih matice, ki so vsekakor moralne in pravne (ustavne ter mednarodnopravne) narave, se moramo vprašati, ali smo Slovenci v Italiji za matičnega Slovenca zanimivi, ali izkoriščamo talente in možnosti, ki so nam dani ob poznavanju dveh jezikov in kultur, v korist celotnega naroda, ali smo dovolj privlačni, da ne bodo po padcu meje rojaki šli mimo nas v povezovanje z italijansko večino ali dlje v Italijo in bodo naše šole, gledališke dvorane, cerkve, društva samevali?

Ob duhovni vsebini slovenstva so potrebni konkretni načrti, sistematična skrb, mehanizmi za utrjevanje skupnega slovenskega prostora, za krepitev slovenske prisotnosti na obrobju.

Ne ukinjanju Urada in pa parlamentarne Komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu! Nasprotno: taka telesa je treba krepiti, jim zagotavljati večjo kadrovsko zasedbo in stalnost, ker gre za zapletene in odgovorne dejavnosti.

Italija je okrepila kulturno prisotnost ob meji z mrežo univerzitetnih sedežev v Trstu, Vidmu in Gorici, z raziskovalnimi ustanovami, da o delitvi pokojnin in državljanstev sploh ne govorimo.

Na drugi strani vendarle nastaja primorska univerza, pa čeprav ob nerazčiščenih odnosih med Koprom in Novo Gorico. Potrebni so še drugi sistematični posegi, zlasti krepitev “predstraže” v zamejstvu, saj je tam prva frontna črta.

Potrebni so načrti in mehanizmi. Poleg Urada (resolucija Državnega zbora iz leta 1996 govori o ministru brez listnice!) in parlamentarne komisije so v omenjeni resoluciji našteti še drugi ukrepi.

Pritegniti je treba zamejce k soodločanju o skupnih zadevah. Pri vladi je že posvetovalno telo, ki pa se ukvarja bolj z visoko politiko. Sosveta matičnih in zamejskih predstavnikov bi bila potrebna v parlamentu (saj je lahko v vsakem zakonu kaj pomembnega za skupni slovenski prostor – od knjižničarstva do kriptiranja televizijskih sporedov na satelitu) in pri Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Potrebno pa bi bilo tudi posebno matično-zamejsko telo za krepitev skupnega slovenskega prostora z visoko moralno avtoriteto, morda po vzorcu nekdanjega Jezikovnega razsodišča, a tudi s kako pristojnostjo, vsaj kar zadeva javni sektor v matici. Razmišljalo naj bi in dajalo predloge v zvezi z utrjevanjem čuta za skupni slovenski prostor. O tem sem že večkrat govoril, na primer na posvetu Svetovnega slovenskega kongresa junija lani v Gorici. Omenil pa bom nekaj možnosti, ki sem jih svojčas že opisal (Ivo Jevnikar, Slovenija in manjšine, Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček, Trst 1998):

Ob žalostnih izkušnjah glede skromnega poznavanja življenja, ustvarjalnosti in težav Slovencev za mejo bi bilo namreč delovno področje takega telesa brezbrežno. Nekaj primerov:

 

- spodbujanje prisotnosti zamejstva v medijih (z olajšavami za dopisniško mrežo);

- zastopanost zamejstva v šolskih programih, učbenikih, na šolskih izletih, pri izpopolnjevanju šolnikov;

- omogočanje gledaliških, glasbenih, filmskih in drugih gostovanj v obe smeri vsaj za pomembnejše novitete;

- kroženje knjig, časopisov, kaset, videov itd. brez carinskih in kratkovidnih trgovskih zaprek, kar velja tudi za satelitske televizijske sporede;

- še širše sodelovanje v športu;

- enakopravnost glede delovanja v izobraževalnih ustanovah in članstva v strokovnih združenjih, tudi v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.

 

Tako telo bi morda lahko delovalo na Ministrstvu za kulturo. Treba pa je ukrepati.

Skratka, biti moramo realni idealisti!

 

 

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani.    Vrnitev na vrh Vrnitev na kazalo      Vrnitev na vrh Vrnitev na prvo stran.

© COPYRIGHT 1998-2004 ID SVS. ISSN: 1408-9408. Vse pravice pridržane.


Izseljensko društvo Slovenija v svetu
Štula 23, 1210 Ljubljana - Šentvid
e-mail: drustvo.svs@guest.arnes.si
tel.: +386 (0)1 512-89-20
tel./fax: +386 (0)1 512-89-25
GSM: +386 (0)41 605-630