SVS Izseljensko društvo Slovenija v svetu Predstavitev Vračajoči Program SVS Kultura Novosti SVS Tabori Slovencev po svetu Duhovnost Knjiga gostov Povezave
Tabori

 

 

Program 2003 - 10. TABOR SLOVENCEV PO SVETU


OKROGLA MIZA - Zdravko Inzko

 
Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo, novi izzivi

 

 

ZDRAVKO INZKO,

veleposlanik in direktor za mednarodne odnose z vzhodnoevropskimi državami na avstrijskem zunanjem ministrstvu

 

 

Začel bi rad z enim osebnim vtisom, kajti enega najlepših trenutkov mojega diplomatskega življenja in delovanja sploh sem doživel letos v začetku maja, pred nekaj tedni, ko sem sodeloval v Bruslju v neki delovni skupini za jugovzhodno Evropo, za zahodni Balkan.

Čeprav so za delovne skupine pristojni moji sodelavci, sem si tokrat rekel, da bom sam v Bruslju in doživel nekaj, kar do zdaj ni bilo mogoče. Prvič v zgodovini Evropske skupnosti so na tem sestanku sodelovale tudi nove članice Evropske skupnosti, sicer še brez glasovalne pravice, ampak s polno pravico sodelovanja v vseh delovnih telesih.

Vesel sem bil seveda vsake delegacije. Bilo jih je točno deset, ampak moram reči, da sem bil najbolj ganjen v tistem trenutku, ko sem tam zagledal češko delegacijo, kajti vse države so tam označene z lastnim imenom, kot Latvija ali Österreich, in Češka republika je bila tam zapisana tako, kot sem izgovoril "Češka republika" in po desetletjih je bilo v Bruslju prvič videti črko „č”. In moram reči, da me je nekaj v srcu ganilo, da je to neka višja simbolika, kajti do zdaj so bili slovanski narodi iz evropske skupnosti izključeni.

Države evropskega vzhoda (to je seveda poenostavljen izraz, ker Praga leži 300 km zahodno od Dunaja in tudi Ljubljana leži jugozahodno od Dunaja in se bomo v tej zvezi morali še učiti novo geografijo) so bile zaradi komunizma in zaradi drugih razlogov izključene iz evropskih institucij in šele po letu l989 so imele možnost, da se pogajajo in se priključijo Evropi. Ta formulacija, da se priključijo Evropi, je seveda tudi netočna, saj so Čehi, Poljaki in Slovenci bili vedno Evropejci, le da niso bili včlanjeni v evropske institucije. To se lahko primerja z vstopom v en klub. Lahko igraš golf, ampak če nisi član golf kluba, pač ne moreš noter.

 

V zvezi s članstvom v teh institucijah bi pa rad postavil naslednjo tezo. Evropa se ni gradila samo v Københavnu ali pa v Bruslju. Po mojem mnenju se je gradila vsaj še na dveh drugih področjih.

Enega od teh področij bi jaz imenoval upor ali uporniški duh. Kot primer bi rad omenil Poljsko. Morda boste tudi vi začudeni nad odgovorom na vprašanje, kot sem bil jaz, koliko let je bila Poljska v zadnjih tristo letih brez tujih okupacijskih sil. Odgovor je: osemindvajset let. To pomeni, da so bili zadnjih tristo let Poljaki samo osemindvajset let samostojni, brez tujcev. To je bila doba med letoma 1921 in 1939 in potem še to desetletje, se pravi od leta 1993 do danes.

V vseh teh tristo letih pa so Poljaki s svojim uporom, s svojim svobodoljubjem tudi gradili Evropo. Bojevali so se proti osmanski državi in so pomagali tudi Avstro-Ogrski, bojevali so se proti carski Rusiji, proti Prusiji. Že leta 1921 so se bojevali proti Leninu in Stalinu, ki sta hotela zavzeti Poljsko. Govori se o poljskem čudežu leta 1921, ko so Poljaki praktično brez orožja premagali veliko Rusijo.

Seveda Stalin tega ni pozabil. Zato je leta 1939 skupaj s Hitlerjem Poljsko razdelil in se na ta način maščeval. Vendar so se Poljaki vedno bojevali proti vsem, naj so bili to Nemci ali Prusi ali Rusi ali pa komunisti. Vsak se še spominja Lecha Walense ali pa gibanja Solidarnost. Tudi v drugi svetovni vojni so imeli Poljaki največ žrtev. Približno 20 % poljskega prebivalstva je izginilo. Še danes, če potujete v Egipt, Francijo ali pa v druge kraje sveta, najdete tudi tam poljske grobove.

 

Drugo in zelo pomembno področje za evropsko identiteto pa je kultura. Tudi tu lahko služijo Poljaki kot velik zgled, če pomislimo samo na Marie Sklodowsko, poročena Curie, ki je s svojo hčerko dobila kar tri Nobelove nagrade. Vsi poznamo tudi komponiste, kot so Paderewski ali Chopin, režiserje Zanussija, Wajdo ali Polanskija. Zato ta moja teorija pravi, da Evropa ni nastala samo v Bruslju ali Københavnu, ampak tudi z odporom in tudi s kulturo. Tu pa je ravno ta prispevek novih držav, ki so prav na področju kulture (lahko omenim tudi Čehe) veliko prispevale za evropsko identiteto.

V Sloveniji je seveda položaj podoben. Naštel bi rad samo nekaj imen, ki jih je dala Slovenija svetu.

Slovenija je dala svetu logaritemske tablice – Janeza Puha, raketnega znanstvenika Potočnika, katerega je zelo opeval Werner von Braun, Jožefa Štefana, Gallusa, Fabianija in Plečnika. Dala je svetu in Evropi poštno znamko, ki jo je izumil Lovrenc Košir, kar tudi prizna Svetovna poštna unija v Ženevi. Slovenija se je izkazala tudi pri uporu proti nacizmu in proti komunizmu. Na različne načine seveda in drugače kot Poljska in Madžarska. Vendar bi rad opozoril na en vidik upora proti komunizmu. To je bila gradnja katoliških cerkva v času komunizma. Gospod škof ve, kako težko je bilo dobiti dovoljenje za vsako cerkev, koliko se je bilo treba bojevati. Mislim, da je tudi to bila ena oblika uporništva.

 

Nove države Evropske unije se torej vračajo nekam, kjer so že bile. Bivanje v okviru avstro-ogrske monarhije (to rečem brez nostalgije) je bilo tudi bivanje v Evropi, saj so že tedaj obstajale v tem našem prostoru štiri svobode, kakor bodo zdaj obstajale tudi v Evropski uniji. To so prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala. Poleg tega je pa tu še ena skupna korenina: skupna valuta. Tedaj se je imenovala krona, danes pa evro. Vemo, zakaj je Avstro-Ogrska razpadla: ker narodi niso bili enakopravni. Za bivanje v Evropski skupnosti bo popravljena tudi krivica, ki je bila narejena v Jalti, ko je polovica Evrope padla pod vpliv Sovjetske zveze. Češkoslovaška država se je, na primer, morala odpovedati sredstvom Marshallovega plana in je kot ena pred vojno najrazvitejših evropskih držav začela hudo zaostajati. Tudi praška pomlad leta 1968 ni pripomogla, ko so se Čehi uprli tedanji diktaturi. Zgodovinska krivica je torej popravljena.

 

Ni pa vse zlato, kar se v Evropski uniji sveti. Ne bi ponavljal področij, ki jih je omenil g. Engelman. Bi pa imenoval primera, kjer Evropa niža standarde. Vsi mislimo, da je Evropa glede človekovih pravic zgled za cel svet.

Na področju manjšinskih pravic je Slovenija veliko boljša kot Evropska unija. Francija kot velik narod, pa Grčija kot majhen narod svojim manjšinam ne dasta nobenih pravic oziroma jih zanikata. Ljudje, ki govorijo albansko ali makedonsko v Grčiji, so za Grke samo Grki. Naj se vrnem na Poljsko. Tam živi 0,5% Nemcev. Nemci imajo šest predstavnikov v poljskem parlamentu in to prav nobenega Poljaka ne moti. Poljaki so hoteli uvesti take standarde v Evropi, da bi prišle v parlament manjšine, ki imajo manj kot 5% prebivalcev. S tem predlogom niso uspeli. Seveda tudi standardi Slovenije glede  hrvaških sodeželanov ali pa Madžarov in Italijanov v Evropski skupnosti še dolgo ne bodo postali skupni.

 

Drugo področje, ki je tudi dosti pereče, je prost pretok ljudi, prosto gibanje. Poljaki, Čehi in vsi ostali so vedno občudovali Evropo zaradi prostega gibanja. Ista Evropa, ki je to vedno propagirala, hoče zapreti poljske meje proti vzhodu in tudi Slovenija bo morala proti jugu zaostriti svoje meje. Slišali smo, da bo Slovenija rabila 30 milijard tolarjev, da poostri svoj nadzor proti jugu.

Bosanci, ki bodo potem imeli malo večje težave kot zdaj, se bodo vprašali: ko je bil Tito, smo lahko potovali, zdaj, ko je Evropa v Sloveniji, pa ne moremo prosto vstopiti v ta prostor. To je gotovo kontradikcija. Poljaki pravijo, da sta tudi Ukrajina in Belorusija tu hudo prizadeti. Tu ne gre samo za ekonomijo in za druga vprašanja. Vsak Ukrajinec ali pa Belorus, ki pride na Poljsko iz diktature, ima možnost (čisto pedagoško gledano), da se nekaj nauči na Poljskem: kako delujejo prosti mediji, kako deluje svobodna trgovina, kako deluje družba, kjer je svoboda. Poljaki bodo morali zdaj svoje meje zapreti in uvesti vize za vse Ukrajince, za vse sosede na vzhodu, za Beloruse in na jugu tudi za Moldavijo. To je seveda ene vrste kontradikcija. Po drugi strani se pa Evropa izgovarja na ta način: zunanje meje so sicer veliko hujše, so pa notranje potem odpravljene. Ko je Avstrija pristopila leta 1995 k Evropski uniji, še približno leto in pol do dve leti ni imela schengenskih mej. Čeprav je bila članica Evropske skupnosti, meja med Nemčijo in Avstrijo še ni bila odpravljena.

 

G. Engelman ali pa g. Peterle bi lahko naštela še mnoga druga področja, kjer so standardi Evropske unije nižji od domačih ali pa prerestriktivni. Mene osebno tudi moti, da Evropa nima svoje duše, da nima svojih sanj. Vsak od vas pozna "American dream". Kdor si hoče življenje izboljšati, več zaslužiti, gre v Ameriko, kjer obstaja ta "American dream", ki je tudi že skrhan. Ampak za "European dream" pa nisem še nikoli slišal. Tudi svojega finančnega ministra nimamo. Včeraj smo dobili predsednika in zunanjega ministra Evropske unije. Skupno zunanje ministrstvo bo v bodoče obstajalo.

 

Evropa ima torej veliko pomanjkljivosti. Vendar za Avstrijo in za Slovenijo ni alternative in ni realne druge variante kot pa članstvo. Če pogledamo Luksemburg ali druge majhne države, vidimo, da so ravno preko Evrope imele možnost, da se profilirajo. Take države, kot so Švica, Lichtenstein, Islandija ali Norveška bodo dolgoročno gotovo tudi vstopile v Evropsko skupnost. Tam vlade o tem že razmišljajo, ni pa še prebivalstvo tako daleč.

Evropa je gotovo v prihodnosti največja civilna sila na svetu. Ni pa še največja politična sila na svetu, še manj pa seveda vojaška. V tej Evropi bo geografsko majhna Slovenija lahko igrala v svoji veličini premierno vlogo. Lahko bo pa igrala nadpovprečno ali izredno vlogo, če bo to samo hotela. Spet bodo potrebni Plečniki in Vege, Štefani in Knafi. Predvsem pa bodo potrebne možganske celice. Morda je pust evropski center cinikov, intrigantov, politikantov in mešetarjev. Vendar tam sedijo najbolj inteligentni uradniki Evrope in njihova inteligenca bo vedno (to sem sam doživel) rada ali nerada (to je drugo vprašanje) priznala inteligenco drugega, sposobnost drugega, dobre ideje drugega in tudi, recimo, ideje Lojzeta Peterleta ali slovenske ideje. Slovenija bo torej lahko kljub geografski omejenosti prepoznavna, uspešna in priznana. To ustvari lahko s posebnimi ponudbami, z izrednimi idejami, s strokovnostjo in z znanjem. In to je njen največji izziv. Na primer slovenska vojska že uživa velik ugled v evropskih krogih. Tudi program za deminiranje, ki ga Slovenija že izvaja v Bosni in Afganistanu, je prinesel velik ugled.

Slovenija pa lahko ponudi Evropi nekaj čisto posebnega: bo edina država v bodoči skupni Evropi, ki je bila članica nekdanje Jugoslavije. Tako lahko vnese v Evropsko skupnost veliko dobrih in slabih izkušenj. Slovenijo bodo v prihodnosti tudi spraševali, kaj misli o težavah v Srbiji, o razdružitvi Srbije in Črne gore, morda o Makedoniji itd. To bo dajalo Sloveniji prav gotovo svoj profil in svojo prepoznavnost.       

 

Vse delovanje pa mora sloneti na kvaliteti. Kvaliteta naj bo slovenska identiteta v Evropi. V tem smislu sem optimističen in čestitam Sloveniji za njeno odločitev.

 

 

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani.    Vrnitev na vrh Vrnitev na kazalo      Vrnitev na vrh Vrnitev na prvo stran.

© COPYRIGHT 1998-2004 ID SVS. ISSN: 1408-9408. Vse pravice pridržane.


Izseljensko društvo Slovenija v svetu
Štula 23, 1210 Ljubljana - Šentvid
e-mail: drustvo.svs@guest.arnes.si
tel.: +386 (0)1 512-89-20
tel./fax: +386 (0)1 512-89-25
GSM: +386 (0)41 605-630