SVS Izseljensko društvo Slovenija v svetu Predstavitev Vračajoči Program SVS Kultura Novosti SVS Tabori Slovencev po svetu Duhovnost Knjiga gostov Povezave
Tabori

 

 

Program 2003 - 10. TABOR SLOVENCEV PO SVETU


OKROGLA MIZA - Andrej Engelman

 
Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo, novi izzivi

 

 

ANDREJ ENGELMAN,

državni sekretar pri Službi vlade Republike Slovenije za evropske zadeve

 

 

Lepo pozdravljeni!

 

Hvala lepa za priložnost, da danes lahko spregovorim o naši poti v Evropsko unijo v trenutku, ko smo tik pred dejanskim vstopom.

 

Beseda bo tekla najprej o pogajanjih, kako so potekala, posebej nekoliko o sklepni fazi pogajanj z Evropsko unijo; zakaj sploh Evropska unija z vidika Republike Slovenije; kakšna bo Evropska unija po tej širitvi, ki je zelo specifična, in kakšen bo njen bodoči razvoj. Upam, da g. Peterletu tu ne bom preveč mešal štren.

Potem bom govoril o tem, kakšni bodo naši naslednji koraki tako v Sloveniji kot v Evropski uniji; na kaj moramo v tem trenutku biti posebej pozorni v Sloveniji, da bo ta odločitev res prinesla uspeh; kaj prinaša širjenje Evropske unije, katere izzive prinaša in kateri so temeljni kamni bodoče Unije, ob katerih danes tečejo besede in na koncu še o tem, kje so meje Evropske unije.

 

 

O pogajanjih

 

 Najprej o tem, kako zahtevna je bila uskladitev v samih pogajanjih. Zakaj so trajala skoraj pet let, kar je bilo strahovito hitro, čeprav bi človek rekel, da se v petih letih veliko naredi. Ampak pogajali smo se na enaindevetdesetih področjih in v teh enaindevetdesetih področjih so morale najprej svoje mnenje znotraj uskladiti, potem pa tudi med seboj doseči uskladitev same članice Evropske unije. Na drugi strani je dvanajst kandidatk, deset jih danes vstopa, dve se še pogajata - Bolgarija in Romunija - zaradi tega je bilo treba vedno doseči najprej konsenz doma, potem pa še skupen konsenz v Bruslju. Ta pogajanja so bila težka, vendar zaradi politične volje kandidatk in Evropske unije tudi hitra.

 

Dostikrat se postavlja vprašanje, ali smo se res pogajali. Najprej se moramo zavedati, da je Slovenija želela postati članica Evropske unije in ne obratno; mi smo izrazili željo, da se pridružimo tej asociaciji. Zato je bil ta proces bolj podoben vključevanju v nek klub.

Zaradi tega ni bilo mogoče spreminjati pravnega dela dogovorov, o katerih se je Evropska unija dogovarjala petdeset let, ampak smo se pogovarjali predvsem o tem, kje in zakaj v določenem trenutku česa ne moremo sprejeti in kje so tista prehodna obdobja, kjer zaradi potrebnih investicij ali mogoče nekih specifičnosti v Republiki Sloveniji pač tega ne moremo doseči takoj.

Včasih so nam očitali, da smo premehki, da se vse enostavno avtomatično sprejema, ampak to kaže samo na to, da tisti, ki to trdi, pač ne razume celotnega procesa.

Nenazadnje gre za pravni del, ki je danes oziroma bo čez dobro leto tudi pravni red Republike Slovenije.

O čem smo se potem pravzaprav pogajali? Pogajali smo se v bistvu o tem, kako ta pravni red v kratkem času prenesti v slovenski pravni red; kako v štirih, petih letih nadoknaditi tisto, kar je šlo mogoče petdeset let prej v neko drugo smer.

Dejansko pa smo se pogajali v sklepni fazi pogajanj, predvsem zadnje leto oziroma zadnje štiri, pet mesecev, ko so potekala dejanska pogajanja na finančnem delu.

 

Kako se je pogajala Slovenija in zakaj tako?

Imeli smo izkušnje z dosedanjih pogajanj za pridruženo članstvo in v okviru tega pride tako imenovani »španski kompromis«, ki je bil pač vstopna karta, da se je celotni proces pridruževanja sploh lahko pričel. EU nismo želeli zbujati dvomov o tem, da smo uspešni in sposobni dokončati ta projekt. Marsikdo bi lahko to hitro izkoristil za celotno zaustavitev procesa. Vedno smo dali vedeti, da je v Sloveniji velika politična volja za to, da se vse stori čim hitreje. Hkrati smo oblikovali tudi novo podobo Slovenije. V procesu, ko smo se naučili delovati s posameznimi državami EU pa tudi s kandidatkami, so nas spoznali. Upam si trditi, da smo kar dobro prepoznavni. Tudi pogled v Slovenijo je zelo pozitiven. Ne smemo dati možnosti, da se odpirajo vedno novi problemi, ampak skušati s predlogi posamezna pogajanja končati čim hitreje.

Slovenija je imela vedno aktivni pristop pri pogajanjih. Mi nismo EU samo rekli: -Imamo problem. Rešite ga. Smo tudi predlagali, kako naj ga reši. Tu nas je prizadelo, ker so bili naši predlogi potem vzeti za skupne. Vendar je bila to edina pot, ker je bila Slovenija bolj specifična kot večina teh držav – kandidatk, kakršne so vstopale.

Neke rešitve, ki jih je ponujala EU, predvsem z vidika Poljske ali drugih držav, za nas niso bile primerne. Smo veliko bolj sorodni Avstriji kot pa Poljski. Trdo smo se pogovarjali v Bruslju in veliko bolj pomirjujoče v Sloveniji. Nima smisla doma napenjati mišic. Za to je bil prostor v Bruslju. Pogovarjali smo se korektno, kajti ne moreta biti dve resnici, ena doma in ena v Bruslju.

 

Kaj je bilo dogovorjeno v sklepni fazi?

Pogajali smo se predvsem o treh temeljnih področjih, ki so končno določala tudi naš finančni položaj, uspeh pogajanj z EU. Na koncu je bilo pogajanje o kmetijstvu, regionalni politiki in koordinaciji strukturnih instrumentov ter financiranje proračuna.

Najprej je treba nekaj povedati o tako imenovanem »berlinskem paradoksu«. EU je spomladi leta 1999 v Berlinu sprejela finančno perspektivo za obdobje 2000 do 2006. V tem je naredila naslednje: proračun petnajsterice, ki je velik, in pa proračun deseterice, ki se danes vključuje, ki je pa pač manjši. Problem Slovenije pri tem bi bil, da Slovenija po svojem razvoju sodi med manj razvite članice EU. Če ga merimo v bruto domačem proizvodu na prebivalca, dosegamo 72 % povprečja EU. Smo na ravni razvitosti Portugalske in Grčije. Smo pa precej razvitejši od ostalih držav, ki se sedaj vključujejo, z izjemo Cipra. Dostikrat smo v hecu rekli, da smo Luksemburg novih članic.

Tu je za nas problem. V tem prvem obdobju dveh let veljajo v finančnih perspektivah drugačna pravila za sedanje članice in za države pristopnice. To v bistvu ni tako slabo, kot je videti. Zavedati se moramo, da sta vstopanje v EU in črpanje evropskih skladov zelo zahtevna procesa. Izkušnje držav, ki so se vključevale v prejšnjih fazah širitve, kažejo, da so prva leta težka. V prvih letih je zaradi vseh predpisov nemogoče popolnoma izvrševati evropski proračun.

 

Problemi, s katerimi se je srečevala evropska stran v zadnji fazi pogajanj, so bili naslednji:

Pogaja se veliko število držav -10 oziroma celo 12 kandidatk-, za katere je bilo treba najti horizontalne rešitve, ki bi bile politično sprejemljive za države članice, za prebivalstvo v državah članicah in tudi za prebivalstvo in države, ki se sedaj vključujejo.

 Smo pa v neugodnem ekonomskem položaju zaradi recesije v EU. Predvsem dve veliki državi EU se srečujeta z velikimi proračunskimi deficiti. Tako dodatnega denarja za širitev, denarja, ki bi mogoče olajšal to vključitev novih držav, ni bilo. Poleg tega je EU vse rešitve, o katerih smo se dogovorili, vedno vsaj z enim očesom gledala tudi dolgoročno: kaj bo to pomenilo za politike, kaj bo pomenilo tudi za nekatere spremembe, ki so nujne tudi v EU.

Tudi EU se mora  zavedati težkega gospodarskega položaja pri nekaterih kandidatkah, ki imajo velike proračunske deficite – 8 ali 9% bruto domačega proizvoda na letni ravni. EU bi morala upoštevati tudi mnenje prebivalstva v nekaterih državah kandidatkah, ki je v posameznih fazah zelo nasprotovalo vključitvi zaradi strahov, kaj EU prinaša.

 

Kakšni so bili slovenski problemi v sklepni fazi pogajanj?

Mnenje je bilo, da je treba Sloveniji manj pomagati kot mogoče nekaterim, npr. baltskim državam, ki dosegajo samo polovico našega razvoja. Velik problem je bila neugodna ponudba Evropske komisije, ki jo je naredila v začetku leta 2002. Za kaj je šlo? Razpoložljivi denar je Evropska komisija v celoti že razdelila. Prostora za pogajanje je bilo izredno malo. Če si želel pridobiti več, če si hotel neki državi dati več, si moral nekje vzeti. To je bilo pač težko. Imeli so pa problem, da so ti specifični predlogi Slovenije, kot so doplačilo direktnih plačil v kmetijstvu iz lastnega proračuna, oblikovanje rezervnih sredstev ali pa povečanje sredstev za razvoj podeželja in pa tudi zahteve za financiranje stroškov vzpostavitve šengenske meje bili tako dobri, da jih je EU vzela za svoje. Postali so horizontalne rešitve. S temi rešitvami je Slovenija dobila zelo dober imidž tudi v EU. Problem je pač, da je Slovenija majhna. Zato se neka rešitev, če je sprejeta za Slovenijo, ponavadi prenese kot horizontalna rešitev tudi za druge države. Moramo pa vedeti, da je Poljska približno dvajsetkrat večja od Slovenije in so te številke (ki so bile v slovenskem primeru relativno majhne) potem v primeru celote postale zelo velike za EU.

 

Ključni cilji, ki smo jih hoteli doseči v sklepnih fazah pogajanj in za katere lahko trdim, da so bili doseženi, so bili naslednji – najprej kratkoročni: zagotoviti čim boljši neto plačniški položaj in s tem možnost, da za slovenski proračun neboleče stopimo v EU.

Zakaj je to proces? V EU moramo plačati približno 5% slovenskega proračuna. Nazaj sicer dobimo 7%, kar je več. Problem je v tem: jemlje se vsem, dobijo pa popolnoma drugi kot do zdaj. Zaradi tega je bil v vseh državah velik problem proračun v prvih dveh letih po vstopu. Želja je bila, da dosežemo take rešitve, ki ne bodo poslabšale položaja slovenskega kmeta in pa take rešitve na področju kvot in referenčnih količin, da se obstoječa proizvodnja ne bi zmanjševala in da bi bilo celo nekaj prostora za njeno rast.

Dolgoročni cilji pa so bili: zopet obstoj in razvoj kmetijstva, povečanje njegove konkurenčne sposobnosti, možnost za nadaljnjo potrebno prestrukturiranje slovenskega kmetijstva, možnost, da se da večji poudarek na ohranjanje poseljenosti krajine (kmetijstvo dobiva vedno bolj tudi to okoljsko dimenzijo) in pa imeti dobro izhodišče za predvidene spremembe kmetijske politike. Pri teh pogajanjih bo potrebno razmisliti o tem, kakšna bo kmetijska politika v naslednjem obdobju. Hkrati smo želeli imeti dolgoročno dobre pogoje, ki bodo Sloveniji omogočali čim boljše izhodišče pri koriščenju strukturne in kohezijske pomoči (pogoj, da bo Slovenija hitreje ujela raven EU) in minimiziranje negotovosti, povezane z morebitno bodočo spremembo te politike.

 

Kot rezime tega:

Zagotoviti smo hoteli tudi čim boljše izhodišče za obdobje naslednje finančne perspektive (2007—2013), ki omogoča realno pričakovanje, da Slovenija ostane država neto prejemnica proračunskih sredstev. Ta pogajanja so se že začela, končala pa se bodo spomladi 2006. So v polnem teku. Potrebno je bilo razmisliti, kako bomo v tem obdobju, ko bomo dejansko lahko polno participirali pri delu EU, zagotovili čim boljši položaj Slovenije.

 

 

Zakaj Evropska unija?

 

Slovenija je že del Evrope. To smo danes velikokrat že slišali in je zato članstvo Unije nadaljevanje naše poti v neko prepoznavno državo v tem evropskem prostoru, ki si deli identiteto in vrednote. Govoriti moramo predvsem o teh vrednotah, kot so stabilnost, varnost, blaginja in druge vrednote, ki jih ima EU, naj gre za ohranjanje manjšin ali za odnose EU do jezika. Na vse to moramo biti pozorni in ne govoriti samo o denarju. Jasno je bilo povedano: tudi če bi bil neto plačnik, bi bilo vredno zaradi teh vrednot stopiti v EU.

 

Zakaj EU?

Na to lahko damo več odgovorov. Če pogledamo s perspektive kandidatk za članstvo, so to politične koristi članstva, kot so varnost, stabilnost, postati del neke družbe, ki je eden temeljnih akterjev v svetu, ki oblikuje svet. Seveda so tudi pomembne ekonomske koristi, kot so večji enotni trg, zmanjšanje negotovosti z objekti, ki delujejo na tem trgu. Slovenija bo s članstvom v EU postala bolj interesantna za tuje vlagatelje. Lažje bo pripeljati nove tehnologije. Globoko sem prepričan, da bo več možnosti za zaposlovanje in za izobraževanje in seveda tudi več možnosti za industrijo. Dogajanja lani so pokazala, da prosti trgovinski sporazumi niso dovolj za neko sorazmerje EU. Če se spomnimo samo, kaj se je dogajalo v primeru ameriškega jekla. EU se je ob nekem problemu tako enostavno zaprla in skrbela za članice. Podobno lahko vidimo, zakaj razširjena Evropa tudi za sedanje članice EU pomeni povečanje politične koristi, kot so varnost, stabilnost v Evropi, povečana moč Evrope v svetu in podobne so ekonomske koristi, kot so bile navedene pri kandidatkah.

 

Kaj je bila ključna vloga pristopnega procesa?

Najprej: pristopni proces je bistveno pospešil proces tranzicije, tisto, čemur se je Slovenija notranje zavezala pred dobrimi dvanajstimi leti ob tem, ko je dosegla samostojnost. Hkrati je vzpostavila večji red in stabilnost ali pa ga vsaj izboljšala, v gospodarstvu in družbi kot celoti. Pogajanja pri EU so tudi pripomogla, da so se nekatere nujne spremembe, za katere se je vedelo, da so potrebne, pa so se odlagale, potem naredile relativno hitro. Celoten pristopni proces, transformacija gospodarstva in družbe so privedli do tega, da smo sedaj bolj konkurenčni, ne samo kot gospodarstvo, ampak tudi država kot celota v svetu.

 

Končni pomen pristopa k EU?

Prevetritev naših glav s svežimi idejami: da nismo več samozadostni, da se ne ukvarjamo samo sami s seboj, ampak da razširimo naša obzorja, da začenjamo razmišljati kot del sveta. Potem je tudi to, da se v Sloveniji vzpostavijo evropska pravila, ki vodijo v večjo preglednost in stabilnost ter predvidljivost. To je pomembno predvsem za gospodarske objekte, ki morajo imeti stabilne pogoje. Hkrati s tem postajamo del tega območja stabilnosti, varnosti in blaginje. To pa tudi dolgoročno vpliva na razmere v Sloveniji, ki bodo, po našem trdnem prepričanju, pripeljale do večje notranje stabilnosti.

 

Kakšni so naslednji koraki v EU?

Pred nami je vrh Evropskih svetov junija v Solunu, kjer se bo zaključila ta evropska konvencija. Potem v naslednjem obdobju, datum še ni popolnoma jasen, nekje do sredine naslednjega leta, bo potekala mednarodna konferenca o reformi institucij v EU.

1. maja začne veljati pristopna pogodba. Postali bomo člani EU in imenovani bodo tudi prvi začasni komisarji novih članic, seveda tudi Slovenije. 10. maja se razpušča sedanji Evropski parlament. 10. in 13. junija bomo tudi v Sloveniji, tako kot po vsej Evropi, volili naše poslance v Evropskem parlamentu. Junija 2004 bo Evropski svet imenoval novega predsednika Evropske komisije. Julija bo ustanovitvena seja Evropskega parlamenta. 1. novembra začne z delom nova Evropska komisija s slovenskim komisarjem in začnejo veljati tudi določbe pogodbe iz Nice o Evropski komisiji in Evropskem svetu. Lahko rečemo, da bomo s 1. novembrom v EU, kakršno smo si spogajali.

Vendar pa delo doma še ni končano. Na marsikaj moramo biti pozorni. Izkušnje držav, ki so se doslej priključile EU, pričajo, da so prva leta po vstopu za novo kandidatko najtežja, ne glede na to, koliko se je pripravila. Učiš se, ko stopaš v EU. V Sloveniji bo marsikaj treba prilagoditi. Zdaj je bilo vse naravnano predvsem na naš notranji tempo, na naše življenje.

Zdaj se bomo pač morali prilagoditi urniku, kakor velja za ostalo Evropo. Zaradi tega moramo streti tudi nekaj orehov še doma: najti primerno ravnotežje med učinkovitostjo EU in hkrati tudi demokratičnostjo. Zdaj je dogovorjeno glede koordinacije evropskega dela v vladi. Treba je določiti razmerje med vlado in parlamentom. Zakaj? V EU se vlada pogaja in sprejema zakonodajo, kar je drugače, kot je bilo do zdaj. V začetku letošnjega leta je bila narejena sprememba ustave. Iz posebnih zakonov bo določeno, kakšno bo razmerje med vlado in parlamentom. Parlament bo imel tudi primerno vlogo pri pogojih članstva. Hkrati je pa treba tudi zagotoviti, da bodo vse institucije ustrezno urejale proces odločanja. Tu ne govorim samo o sindikatih, ne govorim samo o predstavnikih delodajalcev, govorim tudi o civilni družbi, da bo dejansko vključena v to oblikovanje naših stališč, ki jih bo potem vlada zagovarjala v Bruslju.

Evropa od nas vsekakor pričakuje zelo aktivno vlogo na jugovzhodu, predvsem na jugovzhodnem Balkanu. Zakaj? Ker poznamo to področje, ker smo imeli podobno štartno osnovo. Zaradi tega lahko tem državam pomagamo najlažje, verjetno od vseh držav članic EU, da se to področje čim hitreje stabilizira in začne delovati po istih principih. To je tudi v našem interesu. Zavedati se moramo tudi, da se z vstopom v EU spreminja pomen posameznih politik. Zgubljamo, recimo, zunanjetrgovinsko politiko. S 1. majem v celoti prehaja pod EU. Prilagoditi se bo treba tudi monetarni politiki.

 

Kakšni so izzivi razširjene EU?

Najprej se srečujemo z ekonomskimi težavami znotraj same EU. Po eni strani neusklajenost enotne monetarne politike z nacionalnimi fiskalnimi politikami. Evropa se srečuje s staranjem prebivalstva. Evropsko prebivalstvo je čedalje starejše. Dolgoročni problem je, kdo bo zagotavljal socialno varnost čedalje starejšega prebivalstva. Posamezni deli znotraj Evrope še ne delujejo dobro. Še so prepreke. Marsikaj bo treba postoriti. Evropa zaradi svoje likvidnosti včasih ni dovolj konkurenčna v svetu, posebno če se primerja z ZDA.

Potem so tudi politični problemi znotraj same EU, kakor na primer nezadovoljstvo državljanov s centralizacijo. Dostikrat je omenjen tako imenovani demografski deficit. V EU odločajo ljudje, ki niso neposredno izvoljeni. Marsikdo meni, da sploh nima skupne varnostne politike ali pa da se hitro lahko razleti.

EU bo morala bolj celovito pristopati k zunanjim problemom razširjene Evrope, pa naj bodo povezani z vlogo manjših ali večjih držav. S širitvijo so povezani posebni izzivi. Ta širitev je popolnoma drugačna od vseh širitev, ki jih je do zdaj doživela EU. Zakaj? Nikoli ni vstopalo tako veliko držav. Hkrati vstopajo države, ki so v večini primerov na ravni polovice razvitosti povprečja EU ali celo manj. Nova širitev pomeni tudi, da mora EU definirati svojo politiko do novih sosednjih držav.

Kaj se dogaja s to širitvijo? Vzhodna meja EU se v bistvu premika za dobrih sto kilometrov proti vzhodu. EU začenja neposredno mejiti na Ukrajino, Belorusijo. Treba je doreči, kakšno politiko bo EU vodila do teh področij. Hkrati pa se spreminja tudi mednarodno okolje. Globalizacija prinaša naraščanje razlik med bolj razvitimi in manj razvitimi. Zastavlja se tudi vprašanje, kako reševati probleme današnjega sveta: ali na multilateralni ali regionalni ravni.

 

Kateri so temeljni kamni bodoče EU, ki bodo določali, kakšna bo videti EU v naslednjih desetih, petnajstih letih?

Najprej je tu konvencija EU, okvirni dogovor o prihodnosti, kakšen bo ta kontinent (hvala Bogu, lahko govorimo o kontinentu) v naslednjih petnajstih letih. Drugi temeljni kamen je Lizbonska strategija, načrt EU, kako povečati svojo konkurenčnost, da bo dejansko vodilna sila v Evropi, da bo dosegla ali pa presegla konkurenčno sposobnost Amerike, da bo dejansko vodilna sila EU. Tisto, kar bo močno definiralo, kakšna bo EU v naslednjih petnajstih letih, bodo pogajanja o naslednji finančni perspektivi. Zakaj? Zaradi desetih novih kandidatk, ki so tako nizko razvite, bo moralo priti do velikega prestrukturiranja tudi znotraj evropskega proračuna. Obstaja vprašanje, ali se bo mogoče v naslednjem obdobju kljub vsemu evropski proračun povečal ali pa bo ostal kljub novim nalogam na istem nivoju.

 

Kje so meje EU?

EU se je razvijala postopno. 1952. leta se je združilo 6 držav in potem od 1970. leta lahko rečemo vsakih deset let novo pridruževanje. Izjema je bila Grčija, ki je edina vstopila sama, 1986. leta potem še Španija in Portugalska, 1995. leta naša soseda Avstrija in dve nordijski državi in zdaj bomo sprejeli paket še osmih vzhodnoevropskih držav, Malto in Ciper.

Treba je povedati, da se je spremenila filozofija in razlogi za razširitev EU. Če je bil v 50. letih temeljni cilj nastanka EU »Nikoli več vojne, mir v Evropi«, je potem nekje v 70., 80. letih temeljni motiv EU bil ustavnovitev nekega kluba najbolj razvitih ekonomskih držav. Predvsem se je poudarjala ekonomija in notranji trg.

Vendar pa v teh 90. letih in s to zadnjo širitvijo spet v ospredje stopajo tisti temelji in principi, zakaj je EU: stabilnost, varnost, blaginja.

 

 

 

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani.    Vrnitev na vrh Vrnitev na kazalo      Vrnitev na vrh Vrnitev na prvo stran.

© COPYRIGHT 1998-2004 ID SVS. ISSN: 1408-9408. Vse pravice pridržane.


Izseljensko društvo Slovenija v svetu
Štula 23, 1210 Ljubljana - Šentvid
e-mail: drustvo.svs@guest.arnes.si
tel.: +386 (0)1 512-89-20
tel./fax: +386 (0)1 512-89-25
GSM: +386 (0)41 605-630