Slike

Poročilo

Tisti petek, 23. maja 2003, se je nad Francijo naredil lep sončen pomladni dan, ob katerem smo pozabili, da smo bili že celo noč na poti. Saj nismo biti utrujeni, kot da bi celo pot premagali peš, a avtomobilski sedeži tudi niso ravno najbolj primeren kraj za nočni počitek. Še nekaj zadnjih usklajevanj, potem pa proti Parizu.

Do končnega cilja smo prišli opoldne. Kljub sreči, ki nas je pri iskanju ciljev zadnje čase vedno spremljala, smo tokrat vseeno uporabili prenosne telefone za tistih zadnjih petdeset metrov. Kje so časi, ko si se moral znajti brez teh, sedaj že nujno potrebnih, pripomočkov.

Pričakal nas je g. Niko Sutlič, kmalu pa se nam je pridružila še njegova žena Eva, predsednica slovenskega društva v Parizu. Po okusnem kosilu smo si tako opomogli, da smo bili pripravljeni na pohod do Pariza. Pa saj ni bilo treba iti peš, čeprav na tistih cestah peš v centru niti ne bi bili sila počasnejši od počasnega premikanja kolon. V takšnem trenutku si človek prav oddahne, da navsezadnje živi le v majhnem mestu.

Seveda je bil obisk Eiflovega stolpa obvezen. Zadnjič, ko smo bili v Parizu sedaj že pred sedmimi leti, smo ga videli le od daleč. Takrat smo se slikali pred njim, a na sliki bi ga kdo ob zamegljenem ozračju zlahka zamenjal za kak tovarniški dimnik.

Po dokaj kratki noči, so se že zjutraj začele priprave. Z vso opremo smo se odpeljali v Slovenski dom v Chatillon. Pred dvorano so že bili postavljeni ražnji, pomembna oprema za večerno prireditev. Potem pa nekaj dopoldanskega upevanja in nato kar v center Pariza. Kako človek z leti izgubi občutek za razdalje, ali pa gre le za izgubo kondicije, a tista končna postaja podzemne, ki nas je odpeljala v center mesta, se nam je zdela presneto daleč.

V Parizu pa malo skupaj, malo vsak po svoje. Kaj dosti se v dobrih treh urah tako ali tako ne da videti. Nekaj časa pa je le bilo za obvezno poziranje pred arhitekturnimi zanimivostmi.

Večer je stekel v ustaljenem tempu; garderoba pa upevanje, postavitev, tonska vaja, itd. Napočila je ura, poslušalcev pa kar ni hotelo biti. Zaskrbljeni gostje z bornim poznavanjem lokalnega jezika ter političnih razmer smo bili kaj kmalu podučeni, da so krivi prometni zastoji.

Koncert je uspel, prav tako pa tudi veselica po njem. Skupaj smo se zavrteli, kakšno zapeli, se zaklepetali ter nadomestili vse izgubljene kalorije. Zaključilo se je okoli tretje zjutraj, ko smo ostali samo še nastopajoči ter prizadevni organizatorji.

Nedeljsko slovo je bilo dolgo. V dobrih dveh dneh človek doživi toliko novega, da se mu zdi, da je že celo večnost na poti.

Vasovalci