Leto je naokrog…

… in že je božič tu – praznik rojstva Božje ljubezni! Za kristjane – eden od največjih praznikov. Sam Bog se je učlovečil iz ljubezni do nas, da bi nas odrešil, da bi z nami delil človeško življenje.

Božič je bil že od nekdaj tudi za Slovence osebna in družinska poglobitev – praznik navznotraj – stik z Bogom. Silvestrovo je pa slovo od starega leta in budno pričakovanje novega, in to v prijateljskem krogu – praznik navzven.

Slovenija je skozi tisočletno zgodovino doživela hude trenutke, zlasti v zadnjih dveh stoletjih, v katerih je izgubila mnogo svojih otrok – nekatere je objela v svoje naročje, druge je pospremila do svojih meja… »Domovina, ostani pri meni, tesno, tesno me okleni…,« je pel Župančič skupaj z našimi izseljenci, ko je vlak zapuščal domovino.

In prav v teh prazničnih dneh ste naši zdomci in izseljenci še bolj povezani z nami. Iz vaših zdaj že toplih ognjišč v mrzli Kanadi in Združenih državah, v Belgiji in Nemčiji, v Franciji, Švici in daleč na Švedskem v temnih dolgih nočeh vaše misli romajo k vašim dragim živim in mrtvim, in k nam vsem, ko se spominjate na svoja otroška leta… In vi, ki vas toplo poletno sonce na južni polobli v Argentini, v Avstraliji boža, ste v teku let le sprejeli in se celo navadili na to, da božič lahko praznujemo tudi v neznosni vročini, a kako ste prva leta pogrešali snežno belo vas in škripajoči sneg pod stopali, ko ste po soparnem asfaltu šli k polnočnici. Koliko domotožnih solz so pretakale vaše duše, dokler niso ostale brez solza… Novo okolje vas je v teku let potolažilo s toplim objemom. Ostaja pa spomin in tesen stik z domačimi in z domovino v teh božičnih dneh.

Osamosvojitev je pa le pripeljala nekatere izseljence ali njihove potomce nazaj. In v njih in njihovih družinah, ki so ostale v tujini – novi domovini – se zgodba ponavlja, spomin, domotožje, tesen stik s Slovenijo in s tujino, ki je že postala nova domovina…

Vendar žalost, ki spremlja izseljenstvo, se spremeni v veselje, ko vidimo, da slovenski narod ne izumira, četudi je več tisoč milj oddaljen od matične domovine; in da tam, kjer je, ustvarja svoj košček domovine.

Na praznični strani vam želimo podariti nekatera ustvarjalna dela – likovna in literarna, ki so povezana s prazniki, ki so pred nami: božič, novo leto, sv. trije kralji, dan slovenske samostojnosti.

Vrnitev na vrh strani.  

Daljna, hladna morja

Moj Bog in Bog

vseh izgubljenih

v šumenju cest tega sveta,

dobro si storil,

ko si dal vsakemu domovino.

Vedel si,

da ni sreče

v neprestanem tavanju

po deželah,

kjer se kadi

razpokana gruda

izpod krvavih stopal.

Debla smo izkoreninjena,

v nalivih in viharjih

razbolele duše

na tej tuji zemlji,

ki je kruta

še za svoje ljudi.

Kje so daljna, hladna morja

kostanjev in smrek,

ajdovih leh in žitnih polj

in stopnišča vinogradov

pod domačo vasjo?

Da bi imel preko njiv in cest,

zvok domače besede,

nedeljski zvon,

dober pogled –

da bi jih imel,

pa čeprav je zagozdeno lino,

namesto te divje, sproščene svobode

brez dobrote v človeških očeh.

                                  Bert Pribac, Avstralija

 Vedno nov božični sen

V tistih davnih, revnih, ljubih časih

- saj se jih spominjaš bržkone -

vonj kadila romal je po vasi,

vonj potic otrpal sneg veže.

V hrib so pritrkavali zvonovi

zmeraj dlje za zmeraj bližjo Noč.

Hlevček z jaslimi je spal v mahovih,

ko smo segli z žlico v lonec vroč.

Hvalo smo Bogu še zamrmrali,

z baklami odšli na sveto pot.

Vse so nas pokrivali kristali,

ko prišel med nas je sam Gospod.

Isti naš Gospod še zdaj prihaja –

kdo ostal bo dolgo žalosten?

On je božič, nočna pot do Raja,

vsako leto – nov božični sen.

                             Vladimir Kos, Japonska

Božična noč je polna zvezd

S teboj se veselim, če znova letos

lahko po snegu gaziš v noč božično,

kjer v dalji lučka milosti te vabi.

S teboj se veselim, če zvezd nešteto

te spremlja k cerkvici, da ne pozabiš

na čast, ker stopaš na Daritve grič.

»Prisrčen božič!« voščim ti s spine

ob oceanu, ki ze uspavanko

na valčkih zvezde ziblje, ko da sluti

skrivnost roditve Božjega Otroka.

Morje ne ve. A nama noč ne mine,

ko v zraku sonca zadrhte plavuti.

V skrivnost božično zvezde svetijo –

celo spod hišnega oboka.

                                    Vladimir Kos, Japonska

Otrokova božična želja

Kako bi rad v tej noči najsvetejši

pokleknil k tvojim jaslim, Jezus moj!

Pobožal srečen tvojo bi ročico,

do jutra pogovarjal se s teboj.

Zaupal bi vse svoje ti skrivnosti

in tudi to, kako te rad imam.

Prav dobro vem, da boš ljudi odrešil

in da zato prišel na svet si k nam.

A Betlehem je daleč in ne morem

do tebe, Jezušček, to sveto noč.

Zato doma bom k jaslicam pokleknil

in ti boš milost dal mi in pomoč.

                        Ljubka Šorli, Gorica 

Koliko je ura?

Tiki-tiki, taka-taka.

Čuješ s ceste zvok koraka?

Novo leto bliža se

z vrečami, ki ga teže.

Tiki-tiki, taka-taka.

Kaj prinaša vreča vsaka?

Upe, ki naj v svod se vzpno,

nad varljivih ust zemljo.

Tiki-tiki, taka-taka.

Spet gotovo On te čaka

z vrečo zvrhano dobrot –

saj je ur sveta Gospod!

Tiki-tiki, taka-taka.

Tiki-tiki, taka-taka.

V filma trak, ki vanj doni

glasbe zvok iz večnosti…

              Vladimir Kos, Japonska

Novo leto

Staro leto šlo je spat,

spat v svoj daljni, črni grad,

novo leto gre čez plan.

Novo leto – dober dan!

Si prineslo sreče nam

ali neseš jo drugam?

Novo leto odgovarja:

Z mano gre nebeška zarja,

Sonce, majnik, nagelj rdeč,

kaj pa hočete še več?

Hojej, srca mlada

bi še mnogo rada;

voljo židano vse dni,

pravljične gradove tri,

meh za smeh in takšne mlinčke,

ki bi mleli nam cekinčke…

                  Mirko Kunčič, Argentina

Sveti trije kralji

Na kamelah jezdijo

trije sveti kralji

in darila nosijo

v svoji dragi halji.

Zvezda kaže kraljem pot,

kjer Gospod prebiva,

kaže kralja vseh dobrot,

Nanj vso luč razljiva.

Kralji se razvesele,

ko zazrejo Dete,

tovor svoj mu podare

in pa duše svete.

            Mirko Kunčič, Argentina

Vrnitev na vrh strani.