SVS Izseljensko društvo Slovenija v svetu Predstavitev Program SVS Kultura Izseljenska problematika Novosti SVS Tabori Slovencev po svetu Knjiga gostov Povezave
Izseljensko društvo Slovenija v svetu

Nagrada Prešernovega sklada mezzosopranistka BERNARDA FINK

za solistični delež v Božičnem oratoriju Johanna Sebastiana Bacha in izvedbo duhovnih koncertov Isaaca Poscha

" ... nastop mezzosopranistke Bernarde Fink je bil izjemen, poln globine in emotivnega naboja, z vrhuncem v topli sugestivnosti 'uspavanke' ...".

Tako si je kritik prizadeval ubesediti prepričljivost poustvaritve altovskih recitativov in arij, ko je Bernarda Fink lani pred božičem v Bachovem Božičnem oratoriju nadgradila soizvajalce in osvojila občinstvo.

Koncertantna in snemalna bibliografija nagrajenke tudi sicer priča, da je Bach - ne le v lanski sezoni, ki je bila povsod po svetu, kjer nagrajenka s takim uspehom redno nastopa, posvečena njegovemu spominu, marveč v vsem njenem vsebinsko dinamičnem glasbenem delovanju - med osrednjimi skladateljskimi liki, ki se mu umetnica v svoji pestri pevski koncertni dejavnosti v družbi najboljših glasbenih sodelavcev, znamenitih dirigentov in prestižnih založnikov nosilcev zvoka, predano posveča. Ko spremljamo sporede Bernarde Fink, nam njene izvedbe Bachovih mojstrovin delujejo kot programsko os, ki jo vodijo do sodobnika Händla, v stoletje pred njima, v začetke pevsko-koncertantne in oratorijsko-kantatne glasbe in pa v stoletja po njem, ki jim je Bach s svojim peresom postavil ustvarjalne temelje.

Začetki baročne glasbe so prav tako eno težišč umetniškega interesa nagrajenke. Zgodnjebaročne in kasnejše operne junake in junakinje od Monteverdijeve Popeje, prek Händlovega Cezarja do Gluckovega Orfeja pooseblja v najbolj odmevnih odrskih in festivalskih postavitvah in na posnetkih z najboljšimi dirigenti.

Izkušnja, nagnjenje in zanimanje za zgodnjebaročno glasbo ji je približala tudi skladateljsko zapuščino Isaaca Poscha, glasbenika z začetka 17. stoletja, ki je deloval na Koroškem in Kranjskem. Njegove duhovne koncerte je po pomladi 1999 odrsko oživila ponovno lansko poletje na Festivalu Brežice, ko so ponotranjena psalmska besedila zaživela "z angelsko čistostjo timbra in virtuoznega sijaja" kot je zapisal ocenjevalec, ter izzvenela v pestrih dramatičnih vzgibih, ob slikanju vzburjenosti, z domišljenimi afekti v retoričnih figurah zgodnebaročnega glasbenega okrasja.

Če spremljamo sporede nagrajenkinih koncertov v znamenitih dvoranah in na pomembnih festivalih in sledimo preko tridesetim, tudi nagrajenim posnetkom predvsem baročnih oper in številnih pomembnih oratorijskih in kantatnih del klasicizma pa tudi romantičnega časa, najdemo ime mezzosopranistke Bernarde Fink redno v družbi najbolj cenjenih pevcev, dirigentov in režiserjev današnjega časa.

Prihod v Evropo - Bernarda Fink se je vključila v "naš", "evropski" glasbeni utrip sredi osemdesetih - je za umetnico, ki je odraščala in se glasbeno ter pevsko kalila na južni polobli, gotovo ni preprosta odločitev. Za trdno in trajno vključitev v včasih tudi zapletene kroge zaodrja, impresarijev in vsakršnih interesov zunanjega prestiža je za tak uspeh, o katerem priča njena bogata in pestra umetniška bibliografija, potrebna predvsem strokovna klenost, osebnostna moč in umetniška iskrenost pa tudi neomajno zaupanje v svoj talent in spoštljivo rokovanje s svojimi sposobnostmi.

Bernarda Fink je iskrena in celovita umetnica z naravnim in povsem neposrednim pristopom h glasbeni snovi. Pevskotehnična brezhibnost in osebna zavzetost sta osnovni okvir in predpogoj za njene prepričljive in resnične odrske like širom evropskih odrov, za redko umetniško karizmo, ki s kostumom in masko drugih likov deluje na odru glasbenega gledališča spontano in naravno, prevzame pa tudi poslušalca na koncertu, s samospevi ob klavirju ali ob spremljavi barvitega orkestra Berlioza ali Mahlerja. Raznovrstna je glasba, ki jo umetnica v peti besedi posreduje, in prav tako slogi, s katerimi posreduje v glasbo odeto vsebino zapisane besede: od vznesenih, z živahnim okrasjem poudarjenih baročnih afektov preko jasne in neposredne sporočilnosti klasicistične melodije, virtuoznosti romantične buffe do vznesenih in dramatičnih čustev v romantičnih partiturah. Glasbeni ocenjevalci v mednarodnem dnevnem tisku in strokovni periodiki pišejo o Bernardi Fink v presežnikih. O njej so se razpisali kot o "sijajni umetnici", ki je "skromna in dovršena obenem", kot o "pevki z vzvišenim in veličastnim glasom", o pevki "z redko osupljivo barvo glasu".

Mezzosopranistka Bernarda Fink je - v zadnjih sezonah vedno pogosteje tudi na naših koncertnih odrih - s svojim deležem v Bachovem Božičnem oratoriju ter postavitvijo Poschevih duhovnih koncertov dokazala in potrdila, da s svojim glasbenoustvarjalnim delom in močjo svojih umetniških sporočil ter njihovo vpetostjo v mednarodni kulturni utrip sodi med najtenkočutnejše in najkakovostnejše slovenske umetnice.

Tomaž Faganel

Z dobitniki nagrad Prešernovega sklada 2002: Bernarda Fink Mezzosopran kot "polsopran"

Med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada je tudi naša mezzosopranistka Bernarda Fink. V prijetnem in sproščenem pogovoru, ki se je kar na široko razlezel, sva z zgovorno pevsko umetnico poklepetala o tem in onem. Največ seveda o njeni pevski umetnosti, opredmeteni s opernim in koncertnim petjem, o njenem vedno polnem pevskem urniku, pa tudi kakšnem osebnem odnosu do pevske umetnosti na dveh poustvarjalnih brežinah.

Mezzosopranitka Bernarda Fink je zelo zgovorna sobesednica, do petja zelo samokritična umetnica, ki dobro loči zrno od plevela s preudarno pevsko selekcijo. Njene izkušnje na opernih in koncertnih odrih natančno odražajo tudi njene pevske odločitve v pevski karieri. Na precej klišejsko vprašanje, ali je bilo petje doma že v njeni družini (ni majhna) in ali je v mladosti pomislila, da bo kasneje operni in koncertni oder njeno poslanstvo, odgovarja.

"V mladih letih nisem niti pomislila, da mi bo petje profesionalno polnilo in dopolnilo življenja. Odločitev se je pojavila razmeroma pozno za bodočega pevca. Že kot mlada pa je bilo petje v različnih zborih v Argentini moja velika ljubezen. Prav v zborovskem petju sem spoznala človeško kolektivnost in disciplino, ki mi je kasneje ob študiju veliko pomagala. Temelj je bila seveda tudi številna družina, prva individualnost za pevski poklic pa se je zdramila kasneje ob rednem pevskem študiju. Pot je bila prava in v pevskem poklicu sem srečna."

- Pot se je kasneje široko odprla. Je bil kakšen vaš korak že nekako pripravljen? Vemo, da je petje običajno na dveh bregovih - opernem in koncertnem. Odločili ste se kar za oboje. S kakšnim pevskim in umetniškim motivom?

"Težko bi rekla, da sem se za obe pevski praksi kakorkoli zavestno odločila. Za obe pevski zvrsti lahko rečem, da me je potegnilo bolj pevsko instinktivno. Pokazalo se je kar samo. Po svoji pevski naravi sem bolj srečna v koncertnem repertoarju, kar pa seveda ne pomeni, da operne umetnosti nimam rada. Ljubim globoko operno glasbo, saj čutim nadarjenost tudi za igro na odru. Če povem bolj natančno - pevsko delo na opernih odrih se mi zdi včasih rahlo nesimpatično in tudi prenaporno. Spoznala sem, da na opernih odrih izgubljam velikokrat preveč časa, težave pa so tudi, ko odkriješ, da so zamisli režije včasih prav nasprotne predstavam, ki jih imam o tej ali oni vlogi. Za takšne dileme je kar škoda trošiti pevsko energijo. To je le dodatna izguba pevske energije, ki jo želim investirati le v glasbo in tekst. Zelo rada imam zato koncertne verzije opernih del. Na koncertnem odru teh težav ni, saj si na odru sam s svojim petjem. Tu glas ni instrument nagovarjanja s strani. Kolegica s koncerta Mozartove maše mi je rekla, da se je počutila slečena do golega. Koncertno petje terja totalni pevski angažma, ki ga ne delimo z drugimi dodatki. Formulacija, s katero se strinjam."

- Veliko opernih vlog že visi v vaši pevski garderobi. Je med njimi kakšna, ki ste jo do zdaj oblekli in vas ni tiščala? Morda je še kakšna takole za Vaš pevski dizajn?

"Tu bi morala že kar izbirati. Morda vloga Penelope iz Monteverdijeve opere Vrnitev Odiseja, ali pa Pepelka v Rossinijevi operi. Čeprav sem omenila Rossinija, pa nisem veliko pela njegovih vlog. Zdi se mi nekam preozek za moj glas, saj mi ne izpolni vseh pevskih faset in mi daje premalo pevskega prostora. Za Verdija mislim, da še nimam pravega glasu."

- Kakšen glas je mezzosopran. Nekje vmes med sopranom in altom?

"Zelo kočljivo bi se bilo opredeliti in definirati kakšen pevski glas je to. Velja tudi za ostale glasove. Poenostavljeno je to "polsorpan". Če trdo delate je lahko tudi sopran. Etiket pri glasovih ne poznamo. Mezzo je lega, ki se od primera do primera prilagaja grlu pevca. Mozartove sopranske vloge pojejo danes tudi mezzosopranistke, kot pojejo Melisando Debussyja. Alernativ je danes malo, važen pa je tudi okus današnjega časa. Mislim pa tudi, da je tendenca petja danes obrnjena bolj k lirični kot dramatski barvi. Moja barva in teža glasu je bližnja slednji. Dokončnih opredelitev je vsekakor malo."

- In Vaše koncertno petje?

"Bolj bogato kot operno. Z recitali samospevov in oratorijev. Tudi kantat. Najzahtevnejši so samospevni večeri, saj je potrebna kultiviranost in pevska zrelost. To je pevska vloga, kjer se ne moreš skriti. Kar skrivnostna vez me veže na skladatelje, kot so Schumann, Schubert, Brahms, pa kar v pevskih genih za skladatelje španskega in argentinskega porekla. V bodoče se bom posvetila več tudi Hugu Wolfu, saj sem trenutno pevsko še bolj v njegovi senci. Za svoj samospevni romanski krog pa bi rekla, da so španski skladatelji bolj žilavi in trši, argentinski skladatelji pa mehkejši in bolj lirični."

- Spomini na koncertne dvorane in naravnani kazalci za gostovanja?

"Imam kar natrpan pevski urnik. V Salzburgu nastop v okviru Schubertiad, v Barceloni samospevni večer s Schumannom, Haydnom, Brahmsom in Schubertom, v Parizu operna produkcija z opero Tajni zakon (Cimarosa), prav tam opera Ljubezen čarovnica (de Falla), v kanadskem Calgaryju Dečkov čudežni rog (Mahler) z bratom Markom Finkom v Angliji Altovska rapsodija Brahmsa in morda še kaj. Pela pa sem v številnih znanih dvoranah, od gledališča Colon, Berlinu, Kolnu, Barceloni, Parizu, Londonu. Pa v akustično fenomenalnih japonskih dvoranah, dunajskem Konzerthausu. Še posebno pa cenim dvorano Gewandhaus v Leipzigu. Enkratna je."

Letošnji Prešernovi nagrajenki sem ob koncu pogovora zaželel le še veliko sonca na njeni pevski karieri. Za vse, ki mezzosopranistke Bernarde Fink še niso slišali (pri nas se ponudi le kakšna redka priložnost!), pa le še toplo pevsko sporočilo na zgoščenki, kjer pojeta z baritonistom Markom Finkom Bachove Korale v Schemmellijevi zbirki.

Bogdan Učakar

Vrnitev na vrh Vrnitev na vrh strani.

Izseljensko društvo Slovenija v svetu
Štula 23, 1210 Ljubljana - Šentvid
e-mail: drustvo.svs@guest.arnes.si
tel.: +386 (0)1 512-89-20
tel./fax: +386 (0)1 512-89-25
GSM: +386 (0)41 605-630